Politika v predpolitičnih časih

This essay explores the transformation in Alain Badiou’s conceptualisation of the “pre-political” between his mid-1980s Peut-on penser la politique? and the recent philosophical commentary on the uprisings of 2011, Le Réveil de l’Histoire. Basing itself on a reflection on the uses of this category within the domain of subaltern social history, by E. J. Hobsbawm and Ranajit Guha, it argues that the pre-political is a critical prism through which to think political action in what Badiou would term “intervallic” times. It also indicates a crucial tension obscured by the continuity in Badiou’s usage of the pre-political across these two important texts, which concerns the status of representation. While in the former the pre-political heralds a thinking of subjectivity outside of its capture by history and representation, in the latter the move from the pre-political to real politics precisely requires a representation of History, in the guise of an idea of communism. The essay concludes by suggesting that a reflection on the political and economic category of crisis might serve as a way out of this antinomy of representation.V eseju raziskujem preobrazbo Badioujeve konceptualizacije »predpolitičnega« med Ali je mogoče misliti politiko? iz sredine osemdesetih let in Le Réveil de l'Histoire, nedavnim političnim komentarjem vstaj iz leta 2011. Na podlagi refleksije uporab te kategorije na področju subalterne družbene zgodovine pri E. J. Hobsbawmu in Ranajitu Guhi trdim, da je predpolitično kritična prizma, ki omogoča mišljenje političnega delovanja v časih, ki bi jih Badiou označil za »intervalne«. Prav tako opozarjam na ključno napetost, ki jo kontinuiteta Badioujeve uporabe predpolitičnega v omenjenih pomembnih delih zakriva, zadeva pa status reprezentacije. Medtem ko v prvi knjigi predpolitično napoveduje mišljenje subjektivnosti, ločene od primeža zgodovine in reprezentacije, pa v slednji premik od predpolitičnega do resnične politike zahteva prav reprezentacijo Zgodovine v obliki ideje komunizma. Esej zaključim s predlogom, da bi refleksija politične in ekonomske kategorije krize lahko ponudila izhod iz antinomije reprezentacije