Hegemonija v estetski teoriji

The notion of »hegemony« appears in the work of Antonio Gramsci as a means to avoid the reductivism to which »economistic« versions of Marxist political thought had tended. More recent versions of Marxism - most notably as exemplified in Louis Althusser's theory of »interpellation« - modify the Gramscian notion of hegemony so as to theorize the means by which subjects are produced by the state's »ideological apparatuses« (ISA's). But any attempt to shift from the theory of the state and of subject-formation to the aesthetic field nonetheless incurs the risk that the notion of »hegemony« may produce the very sort of reductivism that Gramsci hoped to avoid. Indeed, it may restrict the ability to explain the counter-hegemonic elements of the aesthetic field. How can we avoid this limitation? Kant's appeal to the power of sensuous particulars to resist subsumption under universals presents a starting point for thinking about the counter-hegemonic potential of art, though Kant's notion is viable only if elaborated in such way as (1) to account for the pleasure and pain assoPojem hegemonije se pojavlja v delu Antonia Gramscija kot sredstvo, s katerim seje mogoče ogniti redukcionizmu, h kateremu so se nagibale »ekonomistične« verzije marksistične politične misli. Bolj sodobne različice marksizma - kot na primer teorija »interpelacije« Louisa Althusserja - modificirajo gramscijevski pojem hegemonije tako, da teoretizirajo sredstva, s katerimi ideološki aparati države (IAD) proizvajajo subjekte. A vsak poskus premakniti se od teorije države in oblikovanja subjektov na estetsko polje vseeno prinaša tveganje, da bi pojem »hegemonije« proizvedel prav tisto vrsto redukcionizma, ki se mu je Gramsci poskušal ogniti. Morda bi celo omejil sposobnost razložiti protihegemone elemente estetskega polja. Kako se tej omejitvi lahko ognemo? Kantov poziv k moči čutnih partikularnosti, ki se upira subsumiranju pod univerzalije, predstavlja izhodiščno točko za razmišljanje o protihegemonem potencialu umetnosti, čeprav je Kantov pojem smiseln samo, če je razvit tako, da (1) razloži ugodje in neugodje, ki sta povezana z izkušnjo teh partikularnosti, in (2) prepozna ugodje in neugodje kot točki, v katerih je subjekt odprt temu, česar ni mogoče določiti vnaprej. Ko se estetski subjekt loči od subjekta spoznanja (znanosti) in moralnosti (delovanja), si tako zasluži možnost zasesti protihegemono pozicijo. Kar zadeva estetsko »polje«, ne konstituira popolnoma oblikovanega področja, ki bi bilo čisto ločeno od znanosti in delovanja, ampak ponuja protipodobo logike, po kateri se zdita dominantna ali »hegemona«