Umetniške prakse v revolucionarnih procesih

The article deals with democratisation processes in Eastern Europe at the end of the 1980s and the beginning of the 1990s. The hypothesis on interdependenceof artistic practices and revolutionary processes is founded onan overview of theory of revolutions and theories of history of art, by which democratisation processes in Eastern Europe may be defined as revolutions. By a detailed analyses of presence in society and force of messages of particular artistic media only apparent homogeneity of East-European socialist regimes comes forward as an issue, confirmed by heterogeneity of artistic practices that can be related to specific features of national democratisation processes. A consistency in the field of interdependence of artistic practices and revolutionary processes that strikesin all revolutions of modern history is the linearity of discourse of certain artistic media that substantially improves the information flow, necessary for the legitimisation of the revolution. In the history of relationart/society revolutions enabled art to contemporarily move from the margin to the centre of society.Članek obravnava demokratizacijske procese v Vzhodni Evropi konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let 20. stoletja v luči specifike izraza in intenzivnosti umetniških praks. Hipotezo o soodvisnosti umetniških praks in revolucionarnih procesov utemeljuje s pregledom teorije revolucij in umetnostnozgodovinskih teorij in se do demokratizacijskih procesov v Vzhodni Evropi opredeli kot do revolucij. Ob natančni analizi družbene prisotnosti in sporočilnosti posameznih umetniških medijev se izpostavlja kot poseben problem zgolj navidezna homogenost vzhodnoevropskih socialističnih režimov, katere navideznost potrjuje tudi raznolikost umetniških praks, ki jih je mogoče povezati s specifiko demokratizacijskih procesov. Konsistenca iz polja soodvisnosti umetniških praks in revolucionarnih procesov, ki ji je mogoče slediti skozi vse revolucije v moderni zgodovini, je linearnost diskurza nekaterih umetniških medijev, ki znatno olajša pretok informacij, namenjenih legitimaciji revolucije. V zgodovini odnosa umetnost/družba so revolucije tiste, ki umetnosti omogočijo začasno premestitev z roba v središče družbe