Maova marksistična negacija marksizma: Omejitve negacije revolucionarne teorije s strani revolucionarnega sebstva brez samopotrjevanja

In this paper, my main aim is to analyse Mao’s conception of Marxist theory and his Marxist subjectivity in theory construction in his three articles. While doing so, I will use two main approaches, first is the idea that Karl Marx’s method in understanding social relations and his theory of knowledge is in many aspects compatible and in continuation with an epistemological reading of Hegel’s subjectivity, and the second is the general structure about the relationship between the object and subject’s process of knowing is similar in all three thinkers. While doing so, I will advocate the position that Mao’s epistemology is compatible with the Marxist understanding of Hegelian epistemology, and that from such an epistemological understanding it is possible to investigate Mao’s three texts in a way that yields, not an orthodox or “end result” Marxism, but instead a more general, meta epistemological understanding of Marx, that is understood better structurally. Eventually, I will claim that while using “scientific” or “orthodox” Marxism as a method to understand society, Mao further uses the subjective element in the same way as Hegel and Marx used it, although eventually he diverts the Marxist subjective manoeuvre to another direction.Osnovni cilj tega članka je analiza Maove koncepcije marksistične teorije ter njegove marksistične subjektnosti v konstrukciji teorij treh njegovih člankov. Pri tem bom izhajal iz treh osrednjih izhodišč. Prvo je najti v ideji o tem, da sta Marxova metoda razumevanja družbenih odnosov in njegova spoznavna teorija združljivi z epistemološkim branjem Heglove subjektnosti in predstavljata njeno nadgradnjo. Drugo izhodišče je v podobnosti splošne teorije o strukturi relacij spoznavnega procesa, ki predstavlja interakcijo med subjektom in objektom spoznanja, pri vseh treh omenjenih teoretikih. Pri tem bom potrdil pozicijo, da je Maova epistemologija združljiva z marksističnim razumevanjem Heglove epistemologije. Z vidika takšnega epistemološkega razumevanja je možno ta tri Maova besedila raziskati tako, da ne vodijo do ortodoksnega marksizma oziroma njegovega »končnega rezultata«, temveč do bolj splošnega, bolj epistemološkega in strukturnega razumevanja Marxa. Na koncu članek pokaže, da je Mao sicer uporabljal »znanstveni« oziroma »ortodoksni« marksizem kot metodo razumevanja družbe, vendar je poleg tega uporabil elemente subjektnosti na enak način, kot sta ga uporabljala tudi Hegel in Marx, četudi je konec koncev ta marksistični manever obrnil v popolnoma drugo smer