Le šibka narava: substanca in subjekt v Heglovi filozofiji

Hegel’s Naturphilosophie is by far the most neglected dimension of his entire philosophical apparatus. However, rather than being confined solely to the second volume (Philosophy of Nature) of the Encyclopedia of the Philosophical Sciences, his underappreciated real-philosophical reflections on nature surface time and again throughout the full span of his corpus, from the 1796 Bern “Earliest System-Program of German Idealism” to the 1831 Berlin Lectures on Logic. In this article, I offer an admittedly heterodox materialist and realist re-reading of Hegelian philosophy on the basis of recognizing and bringing to the fore the crucial role of Naturphilosophie therein. I focus particularly on Hegel’s notion of the “impotence” or “weakness” (Ohnmacht) of nature, identifying this as an ultimate-yet-contingent material condition of possibility for the genesis of Geist and all that this immanent emergence out of Natur entails. I conclude by indicating the implications of this reconstruction of Hegelianism for Marx’s (and others’) materialist critiques of Hegelian “idealism.”Heglova Naturphilosophie je daleč najbolj zapostavljena dimenzija njegovega celotnega filozofskega aparata. A njegove podcenjene realnofilozofske refleksije narave niso omejene le na drugo knjigo (Filozofija narave) Enciklopedije filozofskih znanosti, temveč se znova in znova pojavljajo skozi celoten razpon njegovega opusa, vse od bernskega »Najzgodnejšega programa sistema nemškega idealizma« iz leta 1796 do berlinskih Predavanj o logiki iz leta 1831. V članku predlagam očitno heterodoksno materialistično in realistično ponovno branje heglovske filozofije, ki temelji na pripoznanju in izpostavitvi ključne vloge Naturphilosophie v njej. Osredotočam se predvsem na Heglov pojem »nemoči« ali »šibkosti« (Ohnmacht) narave, v kateri prepoznam temeljni, četudi kontingentni materialni pogoj možnosti geneze duha in vsega drugega, kar nosi s sabo ta imanentni vznik iz narave. V zaključku pokažem na implikacije te rekonstrukcije heglovstva za Marxovo (in druge) materialistične kritike heglovskega »idealizma«