Poliuretani za medicinsko uporabo

Polyurethanes are synthetic copolymers containing urethane linkages in their complex chemical structure. They consist of three monomers: a diisocyanate, a polyol and a chain extender, which enables the synthesis of an endless number of polyurethanes with different physicochemical and mechanical properties. The physicochemical properties of various polyurethanes are largely dependent on the conformation of polyols, which may contain two or more different polyols, stabilisers, catalysts, liquids or solid additives and, in the case of foams, foaming agents. Depending on the structure of the polyols, i.e. the length of the chain, structure of the units (aliphatic or aromatic), ester or ether groups, or functionalisation by hydroxyl groups, polyurethanes may be flexible or rigid, and therefore suitable for various applications. In addition to the physical and chemical structure of polyurethanes, this review paper specifically addresses their use in medicine, particularly in wound dressings, tissue engineering scaffolds and drug delivery with nanoparticles and nanocapsules, and provides guidelines for the development of new biodegradable polyurethane materials.Poliuretani so v svoji kompleksni kemijski zgradbi sintetični kopolimeri z uretansko vezjo. Njihova sestava iz treh različnih monomernih enot: diizocianatov, poliolov in podaljševalcev verig, omogoča sintezo neomejenega števila poliuretanov z različnimi fizikalno-kemijskimi in mehanskimi lastnostmi. Fizikalno-kemijske lastnosti različnih poliuretanov so odvisne predvsem od konformacije poliolov, ki lahko vsebujejo dva ali več različnih poliolov, stabilizatorjev, katalizatorjev, tekočih ali trdnih aditivov in pri penah tudi penilcev. Poliuretani so lahko fleksibilni ali togi in tako uporabni za različne namembnosti, kar je odvisno od dolžine molekul, alifatske ali aromatske strukture poliolov, prisotnosti estrskih ali eterskih skupin in funkcionalizacije poliolov s hidroksilnimi skupinami. Pregledni znanstveni članek poleg fizikalne in kemijske strukture poliuretanov posebej obravnava njihovo uporabo v medicini, zlasti pri obližih za rane, tekstilijah za tkivno inženirstvo, materialih s kontroliranim sproščanjem zdravilnih učinkovin, nanodelcih ali nanokapsulah, in podaja smernice za razvoj novih biološko razgradljivih poliuretanskih materialov