Glagolski kazalniki epistemične modalnosti in njihova vloga pri razvoju sporazumevalnih jezikovnih zmožnosti

Jezikovna modalnost ali naklonska sestavina jezika, eden izmed najznačilnejših pojavov v procesu sporazumevanja, s širšega zornega kota zadeva odnos, ki ga govorec vpisuje v besede, ko pripoveduje, sprašuje, izraža želje ali poskuša usmeriti pozornost v to, kar govori. Tradicionalno gledano, sodijo pod široko etiketo jezikovne modalnosti raznolike formalne manifestacije: glagolski naklon, modalni glagoli, določeni prislovi in členki, intonacija in podobno. Pričujoča študija se osredotoča na nekatere glagolske kazalnike (marcadores verbales) epistemične modalnosti v španščini in proučuje njihovo vlogo pri razvoju sporazumevalnih zmožnosti. Epistemično modalnost razumemo kot jezikovno izražanje govorčeve zaveze do »faktualnosti« oziroma do objektivne predstavitve izjave. V prvem delu članka se izpostavijo tiste modalne glagolske perifraze in posamezni glagolski časi, ki v določenih kontekstih signalizirajo epistemično modalnost in evidencialnost v tako imenovanih »citatnih« ali »polifoničnih« rabah. Drugi del študije predstavi izsledke analize šestih učbenikov za španščino kot tuji jezik (ravni SEJO B1, B2 in C1), s katero se je želelo ugotoviti, na kakšen način se ti mehanizmi v učbenikih sistematizirajo ter kakšen je njihov prispevek k razvoju sporazumevalnih jezikovnih zmožnosti (po SEJO: jezikovnih, sociolingvističnih in pragmatičnih zmožnosti). Menimo namreč, da eksplicitno poučevanje epistemične modalnosti pri pouku španščine kot tujega jezika bistveno prispeva k usvajanju jezikovne rabe, zato si zasluži večjo pozornost