Članek se ukvarja s stičnimi točkami med kulturnimi vzorci čustvovanja, predvsem ljubezni in zavisti, ter poljudnimi in znanstvenimi vzorci zrenja v stari Grčiji. Čeprav se vloga oči v izražanju teh čustev lahko prekriva s splošno razširjenim prepričanjem, da je gledanje ‘haptičen’, snoven proces, soroden dotiku, pa konceptov, povezanih s čustvovanjem, ni mogoče zajeti v enotno in vseobsegajočo teorijo o fizičnih učinkih zrenja in stanj, ko smo predmet opazovanja. V primerih, ko se posamezni kulturni vzorci zrenja (‘aktivni’, ‘pasivni’ in ‘interaktivni’) ujemajo s kulturnimi vzorci čustvovanja, se besedila nanje sklicujejo; kadar je ujemanje manj izrazito, jih prilagajajo; kadar ujemanja ni, jih preprosto zanemarijo. Prevod Sonja Weiss