Učenje v poznejših letih: univerze, poučevanje, medgeneracijsko učenje in kohezivnost skupnosti

Na področju učenja v poznejših letih ni ustaljenih pojmov. Članek sprva opozori, da posplošitvam o učenju starejših ne kaže zaupati in da se načini obravnave spreminjajo skozi čas. Srečujemo se z vrsto trditev o tem, kateri načini učenja in poučevanja naj bi bili primerni za starejše, vendar je za večino v empiričnih raziskavah najti le malo podpore. Članek se potem usmeri na oceno manjšega inovativnega projekta, ki je potekal na Univerzi Lancaster v letih 2009/10 in ga je financirala britanska vlada. V projektu so skušali člane skupine lokalne univerze za tretje življenjsko obdobje pritegniti k učnim dejavnostim v bližnjem univerzitetnem centru, pri čemer so uporabili študijsko ponudbo na preddiplomski stopnji. Namen projekta je bil preveriti pomisleke, ki naj bi jih imeli člani univerze za tretje življenjsko obdobje glede povezave z javno visokošolsko ustanovo in s tem izgube »čistosti« načela samopomoči pri učenju starejših, značilnega za britanske univerze za tretje življenjsko obdobje, na račun bolj formalnih oblik učenja. Rezultati raziskave so pokazali, da je večina starejših, ki so bili vključeni v projekt, cenila možnost uporabe univerzitetnih učnih virov in da jih ideologija britanskih univerz za tretje življenjsko obdobje pri tem ni ovirala. Nadalje se kaže, da je s prisotnostjo starejših pridobila tudi univerza, morda pa tudi okoliška skupnost. Sledi krajša razprava o pomenu teh ugotovitev za medgeneracijsko učenje, za kohezivnost skupnosti in za marginalizirane starejše. Članek se zaključi z mislijo, da bi se britanske univerze morale oz. mogle bolj dinamično in izrazito zavzeti za odpiranje učnih možnosti za starejše