Inovacije, ki vključujejo človeka kot telesno in duhovno bitje ter izhajajo iz prepleta zavestnega in nezavednega, so nujne, če želimo razvijati trajnostno in pravično kulturo kot protiutež divjemu potrošništvu. Temu sledi tudi učenje. Od mehanicističnih pristopov prenosa informacij se premikamo v smer iskanja dialoga pri upravljanju informacij v prostoru in času. Od izobraževanja kot prenosa znanja se gibljemo v smeri ustvarjanja znanja in pomenov ter kritične refleksije. Pregled sodobnih odnosov v tako imenovanem razvitem svetu kaže, da o življenju prepogosto razmišljamo skozi prizmo monokulture finančnih trgov, ki med ljudmi ustvarja take odnose kot med potrošniki in trgovci. Monokultura je postala tako močna, da tudi o učenju razmišlja...