V magistrskem delu vpeljujemo likvidnost kot dejavnik tveganja v standardno analizo tvegane vrednosti. Osnovne parametrične VaR modele nadgradimo z informacijami o cenovnem razponu med ponujeno in povpraševano ceno določene naložbe. Pri tem nestanovitnost donosov izračunavamo na dva načina, in sicer z uporabo ne–tehtane metodologije in z uporabo GARCH metodologije. Rezultate nadgrajenih modelov testiramo na podlagi štirih naborov delnic: treh tujih in slovenskega. Ugotavljamo, da likvidnostni VaR modeli, ob upoštevanju predpostavk raziskave, primerno ocenjujejo tržna tveganja in da se v primerjavi s klasičnimi VaR modeli izkažejo za bolj ustrezne. Do takšnih ugotovitev pridemo pri uporabi obeh metodologij za izračun nestanovitnosti donoso...