POETICS OF ANDREJ BLATNIK\u27S SHORT STORIES

Diplomsko delo z naslovom Poetika kratke proze Andreja Blatnika preučuje pet Blatnikovih do sedaj napisanih zbirk kratke proze, in sicer Šopki za Adama venijo (1983), Biografije brezimenih (1989), Menjave kož (1990), Zakon želje (2000) in Saj razumeš? (2009). Andrej Blatnik je, skupaj z Igorjem Bratožem, Alešem Debeljakom, Juretom Potokarjem in drugimi, ena osrednjih osebnosti tako imenovane slovenske postmoderne generacije. Mlajša generacija začne v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja uvajati postmodernistično prozo, ravno vzpon postmodernizma pa je eden izmed glavnih razlogov za razširitev kratke zgodbe. Blatnik pri opredeljevanju kratke zgodbe postavi samo dve določili, in sicer da je kratka in da je zgodba. Blatnikove kratke zgodbe se najbolje pokažejo na ravni teme, ki je vedno marginalija, ta premik od velikih zgodb k majhnim pa prinaša tudi spoznanje o enakovrednosti in enakopomenskosti velikega ter majhnega. Tematski premik v intimizem v ospredje postavi majhne in intimne zgodbe o vsakdanjih ljudeh. Minimalizem odlikuje čut za atmosfero in zanimanje za intimne podrobnosti medčloveških odnosov, Blatnikove kratke zgodbe pa prikazujejo minimalistični subjekt, pri katerem je njegov intimni svet vedno pomembnejši od zunanjega dogajanja. Subjekti, ki so pri Blatniku večinoma moškega spola, odražajo vsakdanje preproste ljudi, ki se ukvarjajo z običajnimi problemi sodobnega človeka. Največji težavi se kažeta v minevanju, saj je subjekt nenehno ujet v labirinte časa, ter v nezmožnosti medsebojne komunikacije, ki še dodatno zaostri partnerske odnose in je tematska stalnica v vseh Blatnikovih zbirkah kratke proze.This thesis entitled Poetics of Andrej Blatnik’s short stories examines five collections of short stories written so far. Those are Šopki za Adama venijo (1983), Biografije brezimenih (1989), Menjave kož (1990), Zakon želje (2000) and Saj razumeš? (2009). Andrej Blatnik is along with Igor Bratož, Aleš Debeljak, Jure Potokar and some others one of the central figures of the so-called Slovenian postmodern generation. Younger generation starts introducing postmodern fiction in the eighties and nineties of the 20th century, and it is an increase of postmodernism that is one of the main reasons for the extension of short stories. Blatnik sets only two terms in identifying short stories: it needs to be short and it needs to be a story. Blatnik’s short stories are most evident at the level of theme - it is always Marginalia. This shift from long to short stories also brings recognition of equivalence of big and small. Furthermore, the thematic shift to intimism puts short and intimate stories of everyday people in the forefront. Minimalism is distinguished by a sense of atmosphere and interest in the intimate details of human relationships. Blatnik’s short stories show the minimalist subject whose intimate world is always more important than external events. Generally, subjects in Blatnik’s short stories are mostly malethey reflect ordinary people dealing with the usual problems of a modern man. The biggest problem is reflected in passing, since the subject is constantly caught in the labyrinths of time and in the inability to communicate with each other, which further complicates a partnership and is a constant theme in all Blatnik’s collections of short stories