Muzeji, muzejski predmeti in digitalizacija

S pojavom svetovnega spleta je digitalizacija postala vse bolj pomembna tudi na področju muzejske komunikacije z javnostjo. Vendar pa se v strokovni literaturi nenehno izpostavlja, da je digitalizacija muzejev zastala oz. da (še) nismo dosegli njenega potenciala. Po mnenju nekaterih strokovnjakov informacijske znanosti namreč preko spletnih strani dostopne medijske objave ter muzejska dokumentacija predstavljata zgolj prvi dve razvojni stopnji tega, v kar bi se moral razviti virtualni muzej. V prispevku pokažem, da je treba razlog za domnevni, začasni ali trajni, »neuspeh« uresničitve virtualnega muzeja iskati v naravi muzejskih predmetov kot fizičnih entitet in posledičnega vprašanja, katere vidike muzejskih predmetov je v resnici sploh možno digitizirati, predvsem pa komu in na kakšne načine lahko nato taka »digitalna vsebina« koristi.With the emergence of the World Wide Web, digitalization has also become increasingly important in museums’ public relations. However, professional literature continues to highlight the fact that digitalization of museums has come to a standstill or that its full potential has not (yet) been reached. According to some information specialists, media publications and museum documentation available online are only the initial development stages of what a virtual museum is expected to develop into. This article shows that the reasons for the alleged temporary or permanent “failure” to create a virtual museum should be sought in the nature of museum objects as physical entities and the resulting question of which aspects of museum objects can even be digitized and, first and foremost, whom this type of digital content can then serve and how