The human as a being of bodily and verbal excretions

Diplomsko delo se s pomočjo filozofskih in antropoloških prijemov loteva tematike človeških izločkov. Pogled na te razširja onkraj domene telesa in najdeva »izločevalni« stik v besednem izražanju, ki kaže strukturna ujemanja s procesom telesnega izločanja. Izločamo tako telesne tekočine kot misli. V diplomskem delu prepletam ti dve obliki človekovega izločanja in se v osrednjem delu osredotočam na otrokovo privajanje na kahlico in stranišče, ki poteka v obdobju razvoja, ki ga hkrati zaznamuje tudi učenje govora. Človeški mladič se na kulturni svet, v katerega je rojen, privaja skozi učenje in socializacijo svojih kakcev in izrečenih besed. Izločanje je pogojeno s socio-simbolno skupnostjo, v kateri živimo, zato je pomembno osvetliti kulturno in zgodovinsko relativnost odnosa do človeških izločkov, ki je podvržen stalnemu spreminjanju. Človek je bitje izločanja, saj je njegovo izločanje stalno. Hkrati pa je človek tudi bitje, ki vseskozi redefinira kakšnost telesnega in tudi besednega izločanja. Zadnje se je v zadnjem času razširilo čez vse meje, svojo utemeljitev pa najde v nuji posedovanja mnenja. Odnos do telesnih izločkov in besed se spreminja tudi skozi posameznikovo življenje, odvisen je od specifičnih situacij, ki zahtevajo izločevalno zakrčenost ali pa dovoljujejo in spodbujajo izločevalno svobodo.The thesis tackles the problem of human excretions by applying philosophical and anthropological methodologies. It extends the scope of excreta beyond the sphere of mere bodily excretions to highlight its structural similarities with processes of verbalization. Humans excrete bodily fluids and thoughts. In my thesis, these two types of excretions are combined and related to toilet training practices, which the child adopts at the developmental phase marked also with language acquisition. The infant relates to its cultural world by learning and socializing his/her poop and uttered words. Modes of secretion are influenced by the socio-symbolic world that we inhabit, therefore it is important to highlight the cultural and historical relativity of our constantly changing relation to excretions. Due to the constancy of their secreting, humans are beings of excretions. Moreover, humans constantly redefine the nature of their bodily and verbal excretions. In recent times, verbal secreting has become especially prevalent, finding its justification in the necessity of having opinions. Our attitude towards bodily and verbal excretions changes also in the course of one’s life and is dependent upon specific situations which demand either excretory congestion or excretory freedom