Desetletnica delovanja inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU

The report was written in Slovene language.5. novembra 1996 je Inštitut za slovensko izseljenstvo ob priložnosti javne predstavitve zbornika referatov z mednarodnega simpozija Soočenje mita in realnosti ob prihodu izseljencev v novo okolje v Kulturnem in informacijskem centru Križanke v Ljubljani praznoval tudi deseto obletnico svojega delovanja v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V preteklih desetletjih je imel Inštitut dva predhodnika, ki sta pomembno vplivala na njegov razvoj. Vendar prav leto 1986, ko je bil na osnovi nove programske zasnove priključen Znanstvenoraziskovalnemu centru SAZU, predstavlja najpomembnejšo prelomnico v njegovem delovanju. V tem letu se je na Inštitutu, kjer dotlej nikoli ni deloval več kot en redno zaposlen raziskovalec, začelo sistematično zaposlovanje sodelavcev s področja različnih strok, kar seveda predstavlja začetek več disciplinarnega raziskovanja slovenskega izseljenstva v okviru Inštituta. Njegov prvi predhodnik, Študijski center za zgodovino slovenskega izseljenstva pri SAZU, je bil ustanovljen leta 1963. Pod vodstvom akademika dr. Frana Zwittra je do leta 1967 deloval kot iniciativni odbor brez lastnih prostorov in redno zaposlenih delavcev, a so njegovi zunanji sodelavci kljub temu dosegli pomembne rezultate, zlasti na področju bibliografije izseljenskega tiska, statistike in pregleda arhivskih virov. Konec šestdesetih let pa je delo Študijskega centra zamrlo. Po desetletnem mirovanju je bil šele leta 1982 ustanovljen njegov naslednik, Inštitut za izseljenstvo pri SAZU, ki je podedoval del zbranega gradiva svojega predhodnika. V letih 1982-86 ga je vodil akademik dr. Janez Stanonik, ki je vključil v delo Inštituta honorarno zaposleno dokumentalistko in prvo raziskovalko - sociologinjo. Prav v teh štirih letih je Inštitut pridobil večino svojih sedanjih periodičnih in arhivskih zbirk