Periferni modernizem in svetovni sistem: slovenska književnost in teorija šestdesetih let 20. stoletja

In response to recent pluralization of modernism, the author adopts Jameson’s singular modernity to argue that, in the capitalist world-system divided between hegemonic and dependent literary fields, modernism exists only through its particular manifestations. During the 1968 student revolt, Slovenian late modernism – in-between peripheral phenomenon caught in the Cold War antagonism – displays a universal feature of the period: its transformative impulse resulting from “the imaginative proximity of social revolution” (Anderson). Embedded in the global insurgency, Slovenian innovative trends of the 1960s synchronized with western centers of modernity. It brought together critical theory and experimental artistic practice to reshape writing, literary institution, the subject, and society at large.V odzivu na nedavne poskuse decentralizacije in pluralizacije modernizma članek povzema Jamesonovo koncepcijo .edinstvene modernosti. kot izhodišče za tezo, da v kapitalističnem svetovnem sistemu, razdeljenem med hegemonistična in odvisna literarna polja, modernizem obstaja le prek svojih posebnih manifestacij. Med študentskim uporom leta 1968 je slovenski pozni modernizem – kot pojav vmesne periferije, ujete v antagonizem hladne vojne – znova prikazal univerzalno značilnost modernizma: njegov transformativni impulz, ki izhaja iz .predstavne bližine socialne revolucije. (Anderson). Slovenski modernizem šestdesetih let, vključen v svetovno uporništvo, se je sinhroniziral z zahodnimi središči modernosti, revitaliziranimi z energijo istega svetovnega dogodka. Združil je kritično teorijo in eksperimentalno umetniško prakso, da bi preoblikoval pisanje, literarno institucijo, subjekt in družbo