»O žalosti niti besede«

Knjiga z ambicijo uvoda v kulturno zgodovino prve svetovne vojne vidi dogajanje med 1914 in 1918 kot eno največjih norosti v človeški zgodovini. Čeprav je po koncu 18. stoletja v evropski politiki kdaj pa kdaj res prevladalo stališče, da je vojna nadaljevanje politike z drugačnimi sredstvi, avtor vojskovanja za nobeno ceno noče uvrstiti med normalne plati človeškega življenja. Prav nasprotno. Vojne so, po njegovem mnenju, ne glede na opredelitve vsakokratnih politik, vse po vrsti ne-umne. Vojna o kateri posredno pripoveduje, pa je bila najbolj nespametna od vseh. To mišljenje se kaže tudi v pismih, dnevnikih in spominih sodobnikov iz tega časa, ki vsi po vrsti tožijo nad nezmožnostjo opisa tega, kar preživljajo. Pri tem seveda ni šlo za problem jezika ali retorike, temveč za priznavanje nezmožnosti upodobitve grozot, ki so se okoli njih dogajale. Edino zatočišče za premišljevanje o smiselnosti oz. nesmiselnosti vojne je tako dokončno ostalo intimno dnevniško premišljevanje in v manjši meri zaradi cenzure ne povsem intimna pisma