Večjezičnost v romanu Herkunft (2019) Saše Stanišića

Das Ziel der Diplomarbeit ist es die literarische Mehrsprachigkeit vorzustellen und sie an Beispielen aus dem Roman Herkunft (2019) von Saša Stanišić zu präsentieren. Der Roman wird zur zeitgenössischen Migrationsliteratur gezählt und eins der wichtigsten Aspekte der Migrationsliteratur ist die Mehrsprachigkeit. Stanišić war aufgrund des Krieges in Bosnien in seinen Jugendjahren gezwungen seine Heimat zu verlassen und mit seiner Familie nach Deutschland auszuwandern. Der Roman thematisiert diese Erfahrung und versucht zu beleuchten, wie es dem Erzähler und seiner Familie dabei gewesen ist, sich mit der neuen Kultur zurechtzufinden und dort ein neues Leben zu beginnen. Die Untersuchung der Mehrsprachigkeit ist ein interessanter Teil der Literaturwissenschaft, bei welcher in den letzten Jahren ein erkennbares Interesse an ihrer Forschung zu sehen ist. Im theoretischen Teil ist der Begriff der literarischen Mehrsprachigkeit definiert sowie das Konzept. Dabei ist auch der Autor an sich beschrieben und seine Werke, sowie was für die Ästhetik seiner Romane charakteristisch ist, die Themen, die vorkommen und die Perspektive in welcher, diese Themen dargestellt werden. Im empirischen Teil wird gezeigt, wie sich die literarische Mehrsprachigkeit an Beispielen aus dem Roman zeigt und welche Typen der Mehrsprachigkeit dominieren. Hier wird vorher auch die Annahme gemacht, welche Sprache am häufigsten neben der Hauptsprache vorkommt. Im Schlussteil wird argumentiert, ob der Roman auch zu der Erinnerungsliteratur gezählt werden kann.Cilj diplomskega dela je predstaviti literarno večjezičnost in jo prikazati na primerih iz romana Herkunft (2019) avtorja Saša Stanišića. Roman uvrščamo v migracijsko literaturo in eden osrednjih vidikov le te je tudi večjezičnost. Stanišić je bil zaradi vojne v Bosni v svojih mladostniških letih prisiljen zapustiti svojo domovino in se z družino preseliti v Nemčijo. Omenjena izkušnja je osrednja tema romana, v katerem pripovedovalec skuša osvetliti svoje soočanje z novo kulturo in ustvarjanje novega življenja. Raziskava večjezičnosti je zanimiv del literarne znanosti, za katero zanimanje v zadnjem času vedno bolj narašča. Domnevamo lahko, da je vsak posameznik vsaj malo večjezičen. Četudi posameznik govori samo svoj jezik, je le ta konstruiran in spremenjen s pomočjo drugih jezikov, ki vplivajo nanj. Vselej, sploh pa v času globalizacije, se v uporabi jezika najdejo povezave z drugimi jeziki. Slednje ne velja zgolj za druge jezike, temveč tudi za vse jezikovne različice, na primer narečja. V teoretičnem delu je opisan sam pojem literarne večjezičnosti in njen koncept. Opisan je tudi avtor in njegova dela, značilnosti estetike njegovih romanov in pogled na teme, o katerih piše. Stanišić v svojih delih vedno znova razpravlja o tematiki migracije in jugoslovanske vojne. Posebej zanimivo je, da to tematiko svojim bralcem skuša približati s humorjem in ironijo, ne zgolj s krutimi zgodbami resničnosti. V empiričnem delu je prikazano, kako se literarna večjezičnost kaže v samem romanu in kateri tipi večjezičnosti prevladujejo. Domnevo, da gre tu večinoma za večjezičnost v govorici figur, se v ugotovitvi tudi potrdi. Najdejo se tudi številni primeri menjave jezikov, zlasti nemškega in srbohrvaškega. Poleg tega se pojavljajo tudi primeri menjave med nemškim in drugimi jeziki, kot so turški, poljski in angleški. To lahko pojasnimo z okoljem, v katerem je pripovedovalec odraščal, saj je za Nemčijo značilna multikulturna družba. Najdejo se tudi primeri večpisavnosti, saj je prvi jezik avtorja srbohrvaščina, za katero so značilna diakritična znamenja. Posebej zanimiva ugotovitev je pri citatih in jezikovni drugačnosti, saj se v romanu najdejo citati Karla Marxa in lirike Joseph von Eichendorffa in Friedrich Hölderlina. V zaključnem delu najdemo še razlago, zakaj lahko roman uvrščamo med spominsko literaturo