Književnost kot kulturna ekologija na primeru Geistrovega romana Risarica

Kulturna ekologija, ki razlaga človeško kulturo na osnovi evolucijske teorije in s pomoč­jo ekoloških pojmov, pripiše književnosti v ekosistemu kulture posebno mesto in ekološko funkcijo. V pričujočem prispevku je na podlagi Zapfovega kulturnoekološkega funkcijskega modela književnosti predstavljen Geistrov roman Risarica (2012), v katerem so prepoznavne značilnosti kulturnokritičnega metadiskurza, imaginativnega protidiskurza in reintegrativnega interdiskurza. Geister se zavzema za neantropocentrično etiko narave, zagovorništvo narave razlaga v naravoslovnih esejih, strokovnih knjigah in člankih, na estetski način prihaja do izraza tudi v njegovih leposlovnih delih