Ideja o slovanski vzajemnosti v zadnjih desetletjih 19. stoletja med znanostjo in ideologijo

V panslavističnih razpravah 19. stoletja se izoblikujejo teoretična načela slovanske standardologije in interlingvistike. Hkrati pa nastanejo politično ideologizirani načrti, ki na različne načine vplivajo na nadaljnjo zgodovino slovanskih jezikovnih standardov. Na Kollarjevi koncepciji o slovanski vzajemnosti, ki se je proti koncu 19. stoletja razvila v neoslavizem, temelji interlingvistični načrt slovenskega filologa A. Bezenška. Na drugi strani pa sta ruska slovanofila A. Budilovič in A. Dobrjanskij ponudila načrt o uveljavljanju ruščine kot jezika nadetnične komunikacije. Na podlagi primerjave omenjenih projektov se v prispevku raziskuje ideologizacija slavističnega sociolingvističnega diskurza in prav tako tendence v izoblikovanju slovanske jezikovne politike in jezikovnega načrtovanja.From the pan-Slavic debates of the 19th century there emerged the theoretical principles of Slavic stanadarology and interlinguistics. At the same time there appeared ideological plans which in different ways influenced the further develoment of Slavic language standards. Kollar\u27s concept of Slavic mutuality, which in the late 19th century developed into neo-Slavism, was the basis for the interlinguistic plan of the linguist Anton Bezenšek. By contrast, the Russian Slavophiles Budilovič and Dobrjanskij put forward a proposal for russian as the language of inter-ethnic communication. By comparing these projects, the ideologisation of Slavist sociolinguistic discourse is analysed, as well as tendencies within the shaping of Slavic language policy and language planning in the last decades of the 19th century