Puer Senex

Rom anist Ernst Robert C urtius je v dveh razpravah ,Knabe und G reis’ (Europäische L iteratur und Lateinisches M ittelalter, 4. Aufl. 1963, str. 108 sl.) in ,Puer senex’ (Gesam melte A ufsätze zur rom anischen Philologie, 1960, str. 12 sl.) opozoril n a literarni top os z m odrostjo starčka obdarjenega dečka, čigar n aj[1]naivnejša in vizualno najpreprostejša izrazna oblika je otrok z belim i starčev[1]skim i lasm i. Tako im a etruščanski m itični heroj Tages — učitelj haruspicinskih tajnosti — videz otroka h k rati pa sive lase; o Tobiji iz Stare zaveze je rečeno, da je bil sicer najm lajši v svoji deželi, a ni v svojem delu kazal nič otroškega. C urtius je zasledoval, da se m otiv deček-starec najpogosteje pojavlja v drugi polovici 1. stoletja n. š., v kasni antiki in zgodnjesrednjeveških življenjepisih svetnikov, njegove inačice pa še v poznem srednjem veku in poznejšem času tja do 16. stoletja. S tem i literarnim i podatki lahko prim erjam o italsko-rim ske upodobitve dečkov, ki v svojih potezah n a najrazličnejše načine izražajo nadpovprečnost, m odrost, preudarnost, začenši z lepo italsko-etruščansko bronasto deško glavo iz 2. stoletja pred n. š., hranjeno v Firencah. Zdi se, d a so portreti dečkov-starcev posebno pogosti na prehodu iz 2. v 3. stoletje in v obdobju Antoninov. Cesto jih najdem o tudi od 3. stoletja dalje. In kaj je nagnilo starše, da so svoje zgodaj um rle otroke — večinom a gre nam reč za nagrobne portrete — dali upodabljati kot m islece? Lahko bi se od[1]ločili za m nenje, da so hoteli bodočnosti na ta način sporočiti, kako zelo izobra[1]ženi in dobro vzgojeni so bili njihovi sinovi. Za R im ljane je bila izobrazba, pred ­ vsem seveda grška, neke vrste odrešitev in poroštvo za trajno slavo. Lahko bi se lotili reševanja problem a tudi s stališča prim itivnejšega predstavnega sveta. M alčki naj bi izgledali na svojih grobnih portretih zreli in dostojanstveni v n a ­ sprotju z awQOt, to je z otroki, ki so predčasno um rli, nezreli in nevredni. L judska vera si je predstavljala, da ti blodijo okoli kot neodrešeni duhovi v sprem stvu Hekate. V resnici p a korenini, na kar opozarja tudi Curtius, tip puer senex v idealu Odrešenika, čudežnega otroka, ki združuje v sebi svežino in ne[1]dotaknjenost z m odrostjo starosti. Vodilni lik zveličarja, po katerem hrepenijo lju d je v časih stiske. Tudi dvanajstletni deček Jezus je v jeruzalem skem tem plju spravil s svojo m odrostjo in s svojimi odgovori vse v začudenje. Rom anist Ernst Robert C urtius je v dveh razpravah ,Knabe und G reis’ (Europäische L iteratur und Lateinisches M ittelalter, 4. Aufl. 1963, str. 108 sl.) in ,Puer senex’ (Gesam melte A ufsätze zur rom anischen Philologie, 1960, str. 12 sl.) opozoril n a literarni top os z m odrostjo starčka obdarjenega dečka, čigar n aj[1]naivnejša in vizualno najpreprostejša izrazna oblika je otrok z belim i starčev[1]skim i lasm i. Tako im a etruščanski m itični heroj Tages — učitelj haruspicinskih tajnosti — videz otroka h k rati pa sive lase; o Tobiji iz Stare zaveze je rečeno, da je bil sicer najm lajši v svoji deželi, a ni v svojem delu kazal nič otroškega. C urtius je zasledoval, da se m otiv deček-starec najpogosteje pojavlja v drugi polovici 1. stoletja n. š., v kasni antiki in zgodnjesrednjeveških življenjepisih svetnikov, njegove inačice pa še v poznem srednjem veku in poznejšem času tja do 16. stoletja. S tem i literarnim i podatki lahko prim erjam o italsko-rim ske upodobitve dečkov, ki v svojih potezah n a najrazličnejše načine izražajo nadpovprečnost, m odrost, preudarnost, začenši z lepo italsko-etruščansko bronasto deško glavo iz 2. stoletja pred n. š., hranjeno v Firencah. Zdi se, d a so portreti dečkov-starcev posebno pogosti na prehodu iz 2. v 3. stoletje in v obdobju Antoninov. Cesto jih najdem o tudi od 3. stoletja dalje. In kaj je nagnilo starše, da so svoje zgodaj um rle otroke — večinom a gre nam reč za nagrobne portrete — dali upodabljati kot m islece? Lahko bi se od[1]ločili za m nenje, da so hoteli bodočnosti na ta način sporočiti, kako zelo izobra[1]ženi in dobro vzgojeni so bili njihovi sinovi. Za R im ljane je bila izobrazba, pred ­ vsem seveda grška, neke vrste odrešitev in poroštvo za trajno slavo. Lahko bi se lotili reševanja problem a tudi s stališča prim itivnejšega predstavnega sveta. M alčki naj bi izgledali na svojih grobnih portretih zreli in dostojanstveni v n a ­ sprotju z awQOt, to je z otroki, ki so predčasno um rli, nezreli in nevredni. L judska vera si je predstavljala, da ti blodijo okoli kot neodrešeni duhovi v sprem stvu Hekate. V resnici p a korenini, na kar opozarja tudi Curtius, tip puer senex v idealu Odrešenika, čudežnega otroka, ki združuje v sebi svežino in ne[1]dotaknjenost z m odrostjo starosti. Vodilni lik zveličarja, po katerem hrepenijo lju d je v časih stiske. Tudi dvanajstletni deček Jezus je v jeruzalem skem tem plju spravil s svojo m odrostjo in s svojimi odgovori vse v začudenje