Zapisi o genezi slovnične in diskurzivne nedoločenosti strukture no sé qué

Struktura no sé qué se v sodobni španščni pojavlja v dveh temeljnih rabah: a)glavni stavek + predmetni odvisnik, ki ga uvede qué ter b) avtonomna struktura. Ta diferenciacija je se toliko jasnejša, če se analize lotimo z diahronega vidika: središče članka so primeri, kronolosko umeščeni med 13. in 17. stoletje, pri katerih je posebna pozornost usmerjena na sintaktične specifike prvega tipa rabe in na njegovo zmoznost tvorjenja pomenskih učinkov v sobesedilu. Fonoloska neodvisnost avtonomne strukture no sé qué pa omogoča njeno lebdenje v dejanju izrekanja, zaradi česar lahko prevzema različne vloge. Sekvenco no sé qué v obeh primerih zaznamuje mnogotera sintaktična in diskurzivna funkcionalnost -z nespremenjenim osnovnim konceptom nedoločenosti-ter morfoloska transparentnost, ki se manifestira bodisi v govornem diskurzu bodisi v govorjenem besedilu