Janez Pavel II. v deželi Maručinih kristalov

Pred obiskom poglavarja Rimskokatoliške cerkve v Sloveni sem na "religijskem področju" ugotovil naslednje sociološko pomembnejše pojave in procese: 1. Različni avtorji RKC se ob tej priložnosti ozirajo v preteklost tako, da demonizirajo obdobje monopolne vladavine komunistov in olepšujejo (ideološko opravičujejo) čase, ko je monopolni družbeni položaj uživala RKC. Sociološka analiza latinskega (z monopolom RKC zaznamovanega) religijsko-kulturnega vzorca pa pokaže, daje ravno verski/ideološki monopol RKC po pravilu vzbujal družbene polarizacije in konfrontacije, ki so ponekod privedli tudi do levičarskih sekularističnih monopolov. 2. Sodobna Slovenija je v primerjavi z drugimi postsocialističnimi državami s prevladujočo katoliško tradicijo najbolj odporna na (družbeno) rekatolizacijske pritiske, ki so se izrazili po padcu vladavine komunistov. To si kaže razlagati z "liberalnimi" posebnostmi komunistične vladavine v Sloveniji (Jugoslaviji), z (negativno) vojno vlogo RKC in predvsem s spremembami v religijski strukutr družbe. 3. Med ključne značilnosti religijske strukture slovenske družbe spada izrazita verska heterogenost (samoopredeljenih) pripadnikov RKC. Večina samooporedeljenih pripadnikov RKC si svojo "vernost" (ali celo "nevernost.) razlaga avtonomno, daleč od cerkvenih doktrinarnih opredelitev. Slovenija po vsebinskih merilih RKC, ki v središče meril krščanskosti/katoliškosti postavlja vero v vstajenje,ni večinsko katoliška. 4. Slovenijo je v precejšni meri zajelo sodobno "praznoverje". Kvantitativno prekaša vero v krščanske dogme in kale tendenco rasti. Samoopredeljeno "globoko nemi" so bolj ("nekatoliško) "praznoverni" od samoopredeljenih "nevernih". V RKC integrirani so manj ("nekatoliško") praznoverni" kot od RKC oddajen "verni". Ugotovjene značilnosti "(ne)praznovernosti" v Slovenije mogoče razložiti s katoliško tradicijo in značilnostmi sekularizacije