Priče na rimskih vojaških diplomah

Rekrutacija za pomožne enote rimske vojske je potekala predvsem med peregrini in je v največji meri temeljila na prostovoljnem vpisu, zadosten dotok prostovoljcev pa je zagotavljala ugodnost, da so si pridobili rimsko državljanstvo in conubium. Da so ta privilegij lahko izkazali, so vojaki pomožnih enot in veterani rimske flote dobivali od Klavdija dalje diplomata militaria, na katerih so bile pridobljene pravice uradno zapisane. Tekst je bil napisan na notranji strani obeh ploščic in ponovljen na zunanji strani le ene, medtem ko je druga zunanja stran nosila podpise sedmih prič, ki so potrjevale točnost kopije, ekscerpirane iz originala v Rimu. Enaka diplomata, ki so zagotavljala le pridobitev pravice do conubium, so bila izdana veteranom mestnih enot Rima (Praetoriani, Urbani) in jih od drugod ne poznamo (izjema je CIL XVI 133). Tekst diplom je preprost: »Cesar z datumom tribunicia potestas in drugimi naslovi) podeljuje rimsko državljanstvo in pravico poroke onemu, ki služi (ali je služil) v tej in tej enoti« in se nadaljuje s podatki o prejemniku ter datumom podelitve. Diplomata, izdana vojakom pomožnih enot po 1. 193, niso znana, veteranom rim ske flote so jih izdajali najmanj do 1. 250, veteranom mestnih enot pa do 1. 306. Glede na število vojakov, ki so dopolnili službeno dobo, je bilo izdanih od flavijske do sredine antoninske dobe samo za vojake pomožnih enot letno najmanj 2000 diplom. Število diplom vseh vrst, izdanih od Klavdija do Dioklecijana, znaša računamo, od 250 do 500 tisoč. Od teh se jih je ohranilo zelo malo. 257 je objavljenih v CIL XVI (1936) in suplementu XVI (1955). Kar je bilo najdenih po objavi suplementa, objavlja avtor na seznamu 1. Imena prič so ohranjena vsega na 120 diplomah (seznam 2 ). Povprečno se je na 3—4000 prič ohranila imensko po ena, vendar je njih sestava tako dosledna, da je morala biti analogna na vseh izgubljenih. Vrstni red in označbe prič pa kažejo določene spremembe. V prvem obdobju (do 73/74) so vse priče vojaški tovariši in rojaki prejemnika, vendar seznami kažejo, da niso imele nikakršne zveze z vojaško enoto prejemnika. Res je, da so vse v vojaški službi in da so večinoma iz iste province kot prejemnik, niso pa vse iz istega rodu vojske in niti niso bližnji sosedje. Domneva, da so bile diplome izdajane v provincah, ne more biti ne ovržena in ne potrjena. Precizne reference, znane le iz tega obdobja, kažejo, da so priče same preverjale original oz. kopijo. Ob številnih vojakih v samem Rimu ni bilo težko najti primerne osebe za podpis. Navado, da so podpisniki izhajali iz iste province kot prejemnik, je odpravil Vespazijan. Z Vespazijanovo reformo se prenese odgovornost overjanja diplome na pisarje državnega urada. Reforma se krije z letom 73/74. Diploma z dne 21. m aja 74 že nosi ime priče (Atinius Rufus), ki je nato v obdobju desetih let podpisala osem znanih diplom in je m orala imeti funkcijo pisarja. Vendar pa podpisniki diplom vse do Hadrijanove reforme ne podpisujejo v nikakršnem utrjenem zaporedju. V istem času se premeni tudi tekst diplom (cf. Géza Alföldy v Historia 17 [1968] 215 in John Mann v Epigraphische Studien 9 [1972] 233). Tretje obdobje (od 133/138 naprej) označujejo Hadrijanove reforme, prehod v to fazo je posebej prikazan na tabeli 2 A. Najbolj očitna sprememba je strogo določen vrstni red podpisovanja prič po stopnjah, ki jih imajo statuti v scrinium. Aurelius Victor {Epitome de Caesaribus 14, 10—12) navaja, da je vzpostavil Hadrijan sistem imenovanja, tako v civilni kot v vojaški sferi, ki velja še v njegovem času. Reforme v civilni sferi obravnava H. G. Pflaum, v vojaški sferi pa Eric Birley1 Najbolj informativni so glede stopenj v administraciji kodeksi in najbolj pregledno je te podatke zbral A. H. M. Jones.2 V poznem imperiju ima scrinium določeno število nameščencev, statuti in supernumerarii, s tem da ima vsak pisar {exceptor) možnost napredovanja po stopnjah, dokler ne postane proximus in načeluje scrinium. Z njegovim odhodom se vsi statuti povzpnejo za stopnjo navzgor, izpraznjeno najnižje mesto pa je ponujeno naj starejšemu med supernumerarii. Ta sistem se sklada z razvrstitvijo prič na diplomah. Tretjina znanih seznamov prič (tabela 3) pa kaže, da so včasih lahko supernumerarii preskočili nekaj mest in se pojavili kot priče pred nekaj starimi statuti. Vprašanja, kateremu uradu so pripadali podpisovalci diplom, se ne da popolnoma rešiti; najverjetneje so pripadali oddelku v uradu ab epistulis, čigar kompetence je najpopolneje navedel Statius, Silvae, 5, 1, in pojasnil Suetonius, Divi Vespasiani, 4, 1. Analiza imen in podatkov prič na diplomah izkazuje še drugačne spremembe. Pred Vespazijanom so bile vse priče vojaške osebe, katerih status je segal od navadnih vojakov do Eques Romanus. Priče iz flavijskega in Trajanovega časa so, kot kažejo imena, izvirale iz nižjih slojev. Številna so grška cognomina, tedaj še redka med premožnejšimi osebami, ter latinska in provincialna cognomina, običajno vezana, na nižje sloje (Augustalis, Cinnamus, Expectatus, Pietas, Verecundus ipd.). Že v Trajanovem času pride do pomembne spremembe. Nič več se ne pojavljajo cesarska nomina, po 1. 107 se ne pojavljajo več nova nomina in cognomina nižjih slojev, grška cognomina pa so vezana na že znana nomina. Po 1. 134 se te tendence še okrepijo. Novih cesarskih nomina takorekoč ni in grška cognomina so redka. Z redkimi izjemami bi bila imena tedanjih prič lahko na seznamih senatorjev in equites. Teoretično bi bile te osebe lahko osvobojenci, vendar odsotnost cesarskih nomina izključuje to možnost. Najverjetneje so bile priče, podpisane na diplomah, od Hadrijana dalje, osebe z uglednim družbenim položajem, verjetno scribae. Njih status pa se verjetno ni mnogo razlikoval od statusa njih naslednikov v poznem imperiju, z nazivi vicarii, consulares (4. stol.) in clarissimi, comites consistorii (5. stol.). Analize diplom kažejo razvoj malega dela rimske administracije. Same po sebi diplome ne kažejo, v kakšnem obsegu so spremembe, ki so jih zadevale, zajemale celotno rimsko administracijo, vendar pa navedbe Aurelija Viktorja, kodeksov in poznejših tekstov kažejo, da so Hadrijanove in verjetno tudi Vespazijanove reforme zajele celotno administracijo. Če je tako, potem kažejo spremembe pri diplomah vsaj okvirno na vzporedne spremembe v drugih uradih. Analize diplom lahko tako služijo analizam bolj fragmentarnih, predvsem epigrafskih spomenikov, seveda pa tudi preciznejši določitvi novo odkritih in že objavljenih diplom (primer CIL XVI 127)