Latinski napisi iz Ahaje in s Kikladov

Več zvezkov Korpusa Inscriptionum Latinarum III, ki so izšli na začetku tega stoletja, je prineslo razmeroma veliko število latinskih napisov iz Grčije, kar je šele prav omogočilo študij latinskega elementa v rimski provinci Ahaji in do neke meje tudi njene romanizacije. Edini, ki se je v zadnjem času delno dotaknil tega problema, je bil Mihäescu, vendar ni k problematiki rimske Grčije doprinesel ničesar novega, kajti kasnejšega gradiva, često raztresenega v precej nedostopnih grških revijah, večinoma ni upošteval. Od izida CIL III do danes je bilo objavljenih nekako prav toliko novih latinskih napisov, kolikor jih je uspelo zbrati izdajateljem Korpusa. Mommsenov seznam najdišč latinskih napisov je nepričakovano obsežen, dasi so med kraji tudi taki, kjer sta bila najdena le eden ali dva. Kljub temu pa jih je med novimi najdišči nekaj, kjer so bili prej znani le grški napisi — in prav te obravnava pričujoči sestavek. Gre v glavnem za kraje na Peloponezu: Aegium, Sicyon, Isthmus in Cenchreiae na korintskem teritoriju in Gytheum; sicer še Thespiae, Aegina, Andros in Syros. V Aegiu so pred leti našli zanimiv napis iz 1. st. pr. Kr. (op. 3), ki so ga dali postaviti v mestu naseljeni italski trgovci v čast P. Rutilia Nuda (P. Rutilius Nudus), poveljnika rimske mornarice 1. 74, ki m u je bila verjetno poverjena začasna vojaška misija na severnem Peloponezu, pri kateri so si Italiki obetali dobiček. Podobna trgovska združenja Italikov so dokumentirana tudi v Argosu, na Delosu in v Efezu (op. 4). Iz Sicyona so znani trije latinski napisi, od katerih je poleg Sullove dedikacije Marsu (op. 6) zlasti važen avgustejski napis vladarskega osvobojenca C. Iulia Epagatha (op. 9, C. Iulius Epagathus), ki je bil zelo verjetno zadolžen za imperialno lastnino, ki je v Sicyonu izpričana še iz drugih virov. Med napisi z Isthm a in iz Cenchreiae ni nobeden historično posebej ilustrativen, omembe vredno je le posvetilo Herkulu ex visu (op. 17) in nagrobnik veterana legije II. Adiutrix (op. 19). Pač pa je zelo zanimiv napis iz Gythea (Gytheum), ki so ga dali postaviti skupaj s kipom C. Iuliu Euryklu (C. Iulius Eurycles) cives Romani, ki prebivajo v Lakoniji (op. 21). Napis ni le dokaz za rimsko manjšino v Gytheu, največjem špartanskem pristanišču in pomembnem trgovskem centru, ampak tudi v drugih lakonskih mestih. To je potrdil pred kratkim objavljeni napis iz Boiae (Neapolis), ki ga je skupnost Rimljanov (‘A r.ó/.:; -/.ai oE ■Pojp.auu.) postavila v čast istemu Euryklu (op. 22), zloglasnemu špartanskemu dinastu, ki je v času Avgusta vladal ne le nad špartansko polis, temveč je imel v finančni oblasti malodane celo Lakonijo. Čeprav lahko pričakujemo podobne napise tudi v drugih mestecih južnega Peloponeza, ni naključje, da se je napis ohranil prav v Boiah, ki so bile v zvezi Eleutherolakonov (Eleutherolacones) ekonomsko najmočnejše, zahvaljujoč predvsem rudnikom železa in kamnolomom na gori Alike. Podobnih skupnosti rimskih državljanov v Lakoniji ne poznamo več, pač pa vemo, da so bile v nekaterih drugih mestecih Ahaje. V Pellenah so polis in Rimjani postavili zahvalni napis (op. 25) P. Kaniniju Agripi (P. Caninius Agrippa), prokuratorju Ahaje pod Avgustom. Na podobne napise naletimo v Elis (op. 28), Mantineji (op. 33), Megalopolisu (op. 34), Messenah (op. 35) in Argosu (op. 32), kjer se da lepo zasledovati kontinuiteta sprva italskega (za časa republike), kasneje, v imperialnem obdobju, pa rimskega elementa. Iz ostale province so ’Posatoi oE rcpayiiaxsuópsvci (tak je njihov običajni naziv), dalje evidentirani le še v Thespiah (op. 38). Da je mesto aktivno živelo celo v začetku principata, ko je cela Grčija, popolnoma izčrpana od državljanskih vojn, kazala nasplošno kaj žalosten obraz, priča Strabon (op. 39), ki jo omenja poleg Tanagre kot najpomembnejše beotsko mesto; njegovo poročilo pa potrjujeta tako epigrafska kot arheološka evidenca. Od tod izvira tudi dvojezični nagrobnik (op. 36). Večino napisov, kjer se omenjajo skupnosti rimskih državljanov, če ne vse, je treba datirati v 1. st. po Kr. Njihov nastanek lahko povežemo z razmeroma močnim ekonomskim razcvetom v Grčiji, ki se je začel pod Avgustom, in se je ohranil več ali manj skozi obe stoletji po Kr. V naštetih primerih gre za centre rodovitnih področij, kjer je bila poleg poljedelstva razvita še tekstilna industrija (v Elis in pokrajini Ahaji); v Arkadiji živinoreja in gozdarstvo, v Lakoniji znamenito pridobivanje purpurnega barvila in kamnolomi marmorja, k vsemu je treba prišteti še kot važen vir dohodka zlasti trgovino. Kljub relativni ekonomski in politični nepomembnosti, gledano s stališča celega imperija, je provinca Ahaja nudila rimskim manjšinam dovolj dobro ekonomsko osnovo za njihov uspešen razvoj. Zanimivo je, da v teh krajih večinoma ni bilo najdenih latinskih napisov, kar se da verjetno razložiti le z razmeroma hitro asimilacijo z lokalnim, kulturno morda višje razvitim prebivalstvom. Kar zadeva življenjsko dobo obstoja teh skupnosti, razpoložljiva evidenca ne dopušča konkretnejših zaključkov, vendar vse kaže, da niso preživele splošne ekonomske krize 3. stoletja po Kr., pa tudi ne vse večjega mešanja prebivalstva iz raznih delov imperija in s tem združeno naraščajočo nepomembnost posameznikovega etničnega in socialnega izvora. Latinski napisi so bili v novejšem času odkriti tudi na nekaterih otokih, tako republikanski napis na kamenitem modelu za utežne mere (mensa ponderarla) na Aegini (op. 43), ki po vsej verjetnosti omenja združenje trgovcev z oljem, ki je bilo doslej znano iz Ahaje le na Delosu. Dalje dva napisa z Androsa, od katerih je zlasti važen drugi (op. 49). Gre za posvetilo Mitri, ki ga je dal pro salute Sep timi j a Severa, Karakale in Gete postaviti skupaj s podzemnim svetiščem pretorijanec M. Aurelius Rufinus. Morda se je Septimij Sever ustavil za krajši čas na otoku, ko se je vračal z zaključene kampanje proti Partom 1. 202 v Italijo. S Syrosa so znani štirje latinski napisi (op. 52, 53, 54, 58), s Tenosa pa trije, vendar prav ti kažejo, da otok ni pripadal Ahaji, kar bi bilo sicer z geografskega stališča mnogo bolj razumljivo, in kar je bilo doslej precej ustaljeno mnenje, temveč provinci Aziji (op. 59)