ZAČETKI GLEDALIŠKE UMETNOSTI NA CELJSKEM

V diplomskem delu so predstavljeni začetki gledališkega udejstvovanja na Celjskem, vse od prvih predstav v slovenskem jeziku (1849) do popolne profesionalizacije gledališča (1953). V vmesnem obdobju se je gledališka umetnost v Celju postopoma razvijala, sprva v okviru čitalništva in Celjskega pevskega društva, kasneje v Dramatičnem društvu ter nazadnje v Okrožnem gledališču, ki se je nazadnje preimenovalo v Ljudsko gledališče. V nadaljevanju diplomskega dela smo se posvetili analizam izbranih gledaliških predstav, ki so bile uprizorjene na odru celjskega gledališča. Celjsko gledališko življenje je nastalo iz plodnih in obetavnih tradicij amaterizma, ki je leta 1950 postalo poklicno ter s stalnim ansamblom in težilo k popolni profesionalizaciji, kar se je pričelo uresničevati s Fedorjem Gradišnikom. Na Gradišnikovih etičnih osnovah in ob prizadevanju njegovih gledaliških sodelavcev se je v Celju razvilo gledališče, ki je bilo trdno povezano s preteklostjo, tj. z izročilom Janeza Jeretina in Josipa Drobniča, Edvarda Jeretina Vladimirja Ravniharja, Rafaela Salmiča, Milana Skrbinška – vsi so bili močno povezani z rastjo slovenskega gledališča. Tega leta je Mestni ljudski odbor Celje izdal odlok o ustanovitvi Mestnega gledališča v Celju, ki se je kasneje preimenovalo v Slovensko ljudsko gledališče Celje. Kot popolnoma profesionalna ustanova pa je to gledališče nastalo leta 1953