Fonologija Rijeke Voćanske in vočanskega območja (na severu Hrvaškega zagorja )

U radu se iznose rezultati istraživanja fonološkog sustava Rijeke Voćanske i okolnih mjesta na sjeveru Hrvatskoga zagorja, uz granicu sa slovenskim područjem Haloza. Riječ je o akcenatski najkonzervativnijim kajkavskim govorima, koji pripadaju Ivšićevoj skupini I.1. Među ostalim, govor karakterizira specifični razvoj ǫ i uz nazale u vokal tipa a, što ga čini iznimnim među dosad istraženim kajkavskim govorima i povezuje ga s čakavskim govorima buzetskoga područja.Rijeka Voćanska se nahaja na področju Voće (občina Donja Voća) na severu Hrvaškega zagorja, ob meji s Slovenijo. Rečanski govor, tako kot tudi govor celotnega vočanskega območja, sodi med naglasno najbolj konzervativne hrvaške kajkavske govore (Ivšićeva skupina I. 1). Ob svoji severni meji je območje Voće v stiku s slovenskimi Halozami. Naglasni sistem ima tri naglase, neakcentuirano kračino in (predakcentsko) dolžino. Vsi trije naglasi so kontinuante ustreznih izhodiščnih starohrvaških naglasov in so enako porazdeljeni. Ohranjen je kratek naglas na odprtem končnem zlogu. Ni prišlo do sekundarnega dolženja predakcentskega zloga. Izjeme so nekatere besede, ki so prešle v drugi naglasni tip. Obstaja tudi nekaj primerov progresivnoga premika starega psl. cirkumfleksa. V nevtralnih položajih, v katerih ne delujejo distribucijske omejitve, ima vokalizem sledeči razvoj: • v dolgem zlogu (akcentuiranem in neakcentuiranem): ī > ī; ( = ) > ie; (ē = ) > ; ā > ; (ō = ǭ = ) > u͞; ū > ū; vokali ī, , , ū nastali so tudi od fakultativno naknadno podaljšanih kratkih izhodiščnih vokalov, < fakultativno naknadno podaljšanih ( = ə), < fakultativno naknadno podaljšanih (o = ǫ = ) • v kratkem akcentuiranem zlogu: i > i; ( = ə) > ẹ; (e = ę) > ; a > ḁ; (o = ǫ = ) > ọ; u > u • v kratkem neakcentuiranem zlogu: (i = = ə) > i; (e = ę) > ; a > ḁ; (o = ǫ = = u) > u. Govor posebej karakterizira razvoj kratkih in dolgih ǫ in ob nazalnih soglasnikih v ḁ, obstajajo pa tudi druge vokalne nevtralizacije. Skladno z omenjenim razvojem, pripona glagolov II. vrsti je nḁ (< *nǫ). Zlogotvorni je ohranjen. Posebnosti soglasniškega razvoja: (č = ) > ; > večinoma j, izjemno ; ń > . Skupine (*stj = *skj) > š, (*zdj = *zgj) > ž. Pri delu starejših govorcev obstaja nevtralizacija izglasnih nosnih zvočnikov m in n tako, da so v rezultatu mogoča oba glasa kot na mestu izhodiščnega m tako tudi izhodiščnega n