Analiza in kritično ovrednotenje Xu Fuguanove interpretacije koncepta qiyun shengdong 气韵生动

The present article deals with Xu Fuguan’s analysis and interpretation of qiyun shengdong, which is regarded as one of the most significant and fundamental, as well as complex, concepts in Chinese aesthetics. It was developed in the Wei Jin period (220–420 AD), which is considered the turning point in Chinese aesthetics and art. Its complexity is expressed in literary works, painting, calligraphy and music, as well as in literary and painting theory. In Xu’s interpretation, the concept of qi refers to the outward characteristics of the art work. The concept yun reflects the inner characteristics that are an integral part of the human spirit, while shengdong is merely a spontaneous and natural effect of the interaction between qi and yun.First, the author presents Xu Fuguan’s interpretation and places it in the context of contemporary debates on Chinese aesthetics. The author then concentrates on Xu Fuguan’s philological and historical analysis of the semantic and philosophical development of the concept, and at the end gives a critical evaluation of his study in the context of the re-evaluation of the basics of classical Chinese aesthetics.Članek obravnava Xu Fuguanovo analizo in interpretacijo koncepta qiyun shengdong 气韵 生动, ki velja za enega od najpomembnejših, najbolj temeljnih in hkrati najtežje dojemljivih konceptov v kitajski estetiki in umetnosti. Nastal je v obdobju Wei Jin (220–420 n. št.), ki je eno od najbolj ustvarjalnih in prelomnih obdobij na področju kitajske estetike in umetnosti. Njegova kompleksnost se izraža tako v literarnih delih, slikarstvu, kaligrafiji in glasbi, kot tudi v literarni teoriji ter teoriji slikarstva, pri čemer se qi nanaša na zunanje značilnosti umetniškega dela, medtem ko izraža yun notranje značilnosti, ki so del človeške notranjosti oziroma človeškega duha, medtem ko shengdong pomeni manifestacijo, delovanje in zlitje obeh konceptov v umetniškem delu.Avtorica najprej predstavi Xu Fuguanovo interpretacijo in jo prikaže v kontekstu sodobnih debat o kitajski estetiki. V nadaljevanju se osredotoči na njegovo filološko in historično analizo semantičnega ter filozofskega razvoja obravnavanega koncepta in na koncu poda kritično evalvacijo njegove študije v kontekstu ponovnega ovrednotenja osnov klasične kitajske estetike