Prevajanje konjunktiva v sodobnih italijanskih tekstih v slovenščino

La grammatica contrastiva ha come scopo principale il comparare i mezzi di espressione in due o piú lingue. Tale comparazione sarà piú istruttiva per due lingue apparentate; così, per l'impiego del congiuntivo, forma verbale che qui c'interessa, le differenze constatate nell'uso in italiano e in francese' sono significative, anche se condizionate da fattori non strettamente linguistici.Kontrastivna gramatika si je zadala za cilj primerjati jezikovne pojave v dveh ali več jezikih, ne glede na njih sorodnost. Naša raziskava želi ugotoviti, kako in s kakšnimi jezikovnimi sredstvi izraža slovenščina v odvisnem stavku željo, namero, ukaz, dvom, osebno sodbo in splošno potencialnost, kar je v italijanščini, in v romanskih jezikih nasploh, izraženo s posebno glagolsko obliko, imenovano konjunktiv. Avtor predvsem ugotavlja, da je uporaba konjunktiva v teh literarnih tekstih skoraj docela skladna z normo, ki jo postavljajo normativne slovnice. Avtor misli, da je mogoče rabo konjuktiva v italijanščini zajeti v tri velike razdelke: v želelno sfero, v sfero osebne sodbe in v sfero potencialnosti. V želelni sferi (postavimo za primer I o leggevo subito . . . le cartoline ... , perchè le mandasse alla questura Razglednice sem prebral takoj ... da jih pošlje na kvesturo, Carla Levi) in v sferi osebne sodbe (Non metterti in testa che tutti gli sbirri siano tanto stupidi Ne vtepaj si v glavo, da so vsi biriči bedaki, Leonardo Sciascia) izraža italijanščina negotovost realizacije dvojno, namreč s semantičnim elementom v glagolu nadrednega stavka in z morfosintaktičnim v odvisniku, se pravi s konjunktivom. S tega vidika je slovenščina za ta jezikovni pojav, za izražanje virtualnosti dejanja, v primerjavi z italijanščino revnejša, oziroma je italijanščina v primerjavi s slovenščino redundantna. Razlika med jezikoma je občutna. Manjša je razlika v potencialni sferi. Oblika, ki v slovenščini največkrat zavzame mesto italijanskega konjunktiva je pogojnik (cerchiamo ... qualcosa che rampa o svari la giornata, nekaj, da bi bil dan zanimivejši in pestrejši, Cesare Pavese). Kadar se izraža splošnost ali pa je dejanje zanikano ( e non più nessuno in particolare elie gli occupi il cuore in ni nikogar več, ki bi imel prostor v tvojem srcu, Elio Vittorini) se jezika skladata še v nečem: oba poznata odnosnico v glavnem stavku. Slovenščina ima različne možnosti, da virtualnost dejanja na kak način izrazi, in sicer z glagolsko obliko, ki ni indikativ, torej s kondicionalom, z imperativom ali z optativom (ta dva samo v želelni sferi, optativ tudi v dopustnih odvisnikih). Zdi se pomembna ugotovitev, da je kondicionala v sferi osebne sodbe malo, (seveda pa je virtualnost nakazana v glagolu glavnega, stavka), torej v tisti sferi, kjer v pogovorni italijanščini uporaba konjunktiva najbolj popušča, kjer govoreči nemara občuti konjunktiv kot nekaj redundantnega (Gredo che basta - iz pogovorne italijanščine - Mislim, da je dovolj). Seveda je mogoče v slovenščini izraziti virtualnost dejanja ali procesa ali stanja s kakim semantičnim elementom ob indikativu: .morda, verjetno, lahko. če torej izločimo primere z indikativom, je najbolj pogostno prevajanje italijanskega konjunktiva s kondicionalom, v nekaterih odvisnikih pa je kondicional sploh edino mogoče jezikovno sredstvo, tako v modalnih stavkih irealne vsebine, v vzročnih odvisnikih, kadar se izraža zanikan vzrok, v potencialnem in irrealnem tipu hipotetičnih period. Slovenščina ne pozna kondicionala v stavkih, kjer se izraža zadobnost ali preddobnost v časovnih stavkih tipa Aveva preso l'abitudine di consegnare la posta in arrivo, prima che passasse censura se je bil navadil izročati ... došlo pošto na skrivaj, preden je šla v cenzuro, Carla Levi: slovenščina ne izraža plastično dveh slojev v preteklosti (ali tudi v prihodnosti), to je pridržano vezniku. Kar zadeva prevode v slovenščino: priznavamo prevajalcu pravico, da strukturo v izvirniku obrne popolnoma po svoje, da le izrazi tisto, kar je avtor hotel povedati (gl. primer v par. 3). Vendar pa ugotavljamo pri vseh prevodih brez izjeme, da se prevajalci v poglavje o konjunktivu v italijanski morfosintaksi niso poglobili, saj so prevodi večkrat netočni, naj bo že vzrok malomarnost ali neznanje. Slab prevod pa seveda onemogoča primerjavo, in s tem tudi analizo