Etični dativ v obsoški furlanščini

Nei suoi ricordi giovanili, scritti nel secondo dopoguerra e pubblicati nella ri­ vista friulana Sot la Nape negli anni settanta e ottanta del secolo scorso, riuniti poi nel libro Di cà e di là da la Grapa. Di cà e di là dal Pomeri. Blecs gurizans Luciano Spangher, goriziano, benemerito cultore della cultura e tradizioni della sua città, offre una abbondante quantità di esempi in cui si trova un uso particolare del pronome perso­ nale atono, al dativo, sensibilmente indebolito al livello semantico, quel fenomeno, dunque, che le grammatiche del latino sogliono classificare come dativus ethicus. Pensiamo ai passi come il seguente in cui Spangher descrive il ghetto goriziano e la pace che vi regnava tra gli appartenenti alle varie religioni della città: In ta ciasis stavin cristians, obreos e ancia protestanz e due' ti vivevin di amor e di acordo, p. 47. II pronome personale, evidentemente, non ha un pieno valore semantico.V jeziku ugotavljamo pogostno slabljenje pomena jezikovnih prvin. Za romanski svet, za prehod iz latinščine v romanske jezike, je mogoče najti obilo primerov: lat. samostalnik MENS, -TIS, je v svoji sklonski ablativni obliki postal morfem za tvorbo prislovov načina, polnopomenski glagoli kot ESSE, HABERE, VELLE (ljudsko *volere) so največkrat pomožni glagoli in so skladenjske prvine sestavljenih glagolskih oblik, števnik UNUS, UNA je postal prek vrednosti nedoločnega zaimka nedoločni člen. Ne takó osebni zaimek, razentam, kjer je sestavna prvina glagolskih paradigem, npr. v francoščini in tudi v furlanščini. Sicer pa ohranja osebni zaimek polno pomensko vrednost. V vseh jezikih je nepogrešljivo jezikovno sredstvo, da se govoreči izogne ponavljanju kakega samostalnika: raba nenaglašenega zaimka zmeraj docela jasnoizraža njegovo misel. Ni pa ohranjen polni pomen v neki posebni rabi sklonske oblike osebnega zaimka v dajalniku in tedaj ga slovnice latinskega jezika imenujejo dativus ethicus. V tej rabi je pomen zaimka docela oslabel: sklonska oblika v dajalniku se ne sklada z osebkom stavka. Raba se zdi odvečnain nepotrebna, če je v jeziku sploh mogoče govoriti o odvečnosti. Za suho, strogo urejeno izjavo je to morda res, a stilistična vrednost etičnega dativa je ravno v tem, da pritegne pozornost sogovornika. Etični dativ je bil znan v latinščini in je znan, čeprav ne preveč rabljen, v sodobnih romanskih jezikih in bi potemtakem rabo lahko imeli za dediščino iz latinščine. Vendar so izraziti primeri in pogostnost rabe dajalnika na stičnih romansko-slovanskih ozemljih (Trst, Istra, v preteklosti tudi Dalmacija) vzbudili zanimanje jezikoslovcev, že od Schuchardta (1884) dalje. Za obsoško, goriško furlanščino mislimo, da gre za vpliv slovenskih zahodnih govorov, ki na furlanščino mejijo že stoletja, oziroma z njo ozemlje delijo. Pojav je najbrž v slovenščini manj znan kot v hrvaščini ali srbščini, a Toporišič, Slovenska slovnica, 4. izd., 2004, ta skladenjski pojav pri zaimku ugotavlja, opozarja v tej rabi na čustveno zavzetost in na dejstvo, da se dajalniška oblika zaimka pojavlja v 1. in 2. os. ednine in množine. Navaja primere iz slovenske književnosti in tudi iz pogovornega jezika: To vam je bilo živo na ribniku! Ponekod vidi povezanost med čustvenostjo in svojilnostjo: Kje tihi simi dom, ti sreča moja prava. - Naj končamo z verzom iz slovenskega epskega pesništva: Pa bil je Martin svoje dni vojak vam, na straži stal