Pasiv kot izvor rabe določnega člena v romanskih jezikih? Hipotezo je navdihnil Montague. Preverjena je v slovansko-romanski protistavni analizi

Romanzo vs slavo= passivo vs attivo = Art(icolo) vs Des(inenza) = AUX "avere" vs "essere". È in corso un vivace dibattito sulla categoria semantica della definitezza (Def) e sul grado e le modalità del suo esplicitarsi come determinante. Nel presente lavoro ci concentreremo sulla categoria dell 'articolo (Art), in prima istanza su quello Det(erminativo), elaborando alcuni spunti ricavati da disamine sul­ l'argomento compiute su versanti differenti, come quello dell'indoeuropeistica (p. es. Nocentini 1996), della germanistica (p. es. Ramat 1984b) e della slavistica (p. es. Benacchio l 996a e 1996b; Gebert 1996, Parenti 1996). Interessanti spunti di riflessio L’articolo del romanzo ‘Figlio’ della diatesi passiva? Un’inpotesi inspirata a montague e sviluppata in chiave contrastive slavo-romanza ne sono offerti anche da opere di carattere monografico sulla deissi (cfr. Vanelli 1992), sulla sintassi dei determinanti (G. Giusti 1993), sull'articolo italiano (cfr. i due voll. di Korzen 1996), o da rassegne come quella relativa alle diverse interpretazioni del rapporto Nome/Riferimento (Bersani-Berselli 1995)- intendendo per Nome il SN rappresentato dalla sola testa nominale - o quella sul passivo nelle lingue slave (Fici-Giusti 1994), che supporta non poco l'ipotesi da cui muovono queste pagine. Raziskava izhaja iz položaja, ki ga nudijo slovenska narečja, govorjena v Furlaniji; ta namreč po­ znajo nedoločni člen in pa neke vrste določni člen, ki je po svoji funkciji ali enakovreden romanske­ mu določnemu členu ali pa (še zmeraj) kazalni zaimek. Vprašanje je zanimivo ne toliko za opis diasistema v slovenščini, kot za to, da bi lahko definirali kategorijo romanskega člena, kot se je razvila iz kazalnega zaimka v latinščini, torej v jeziku, ki ni imel za samostalnik nič manj trdno sklonsko pregibanje kot slovenščina. Ugotovitev, da se ta do­ mnevni člen v slovenskih narečjih funkcijsko ne sklada z romanskim členom in da se v slovenščini o nedoločnem členu pravzaprav ne more govoriti, pa premakne nase zanimanje na vprašanje o razlogih, ki so privedli do različnih sistemov v dveh jezikih, ki sta si tipolosko vendarle blizu. Če upoštevamo, da se je romanski določni člen razvil iz anaforične rabe latinskega kazalnega zaimka illu(m), je umljivo, da se analiza se posebej posveča preverjanju funkcije kazalnega zaimka v slovenščini; opazujemo nasprotje med romanskimi in slovanskimi jeziki, kot ga kaže kazalni zaimek ob samostal­ niku ob svojem prehodu od osnovne funkcije k drugotni. V svojem razglabljanju sledimo logiku Montagueu; njegovi kriteriji nas navajajo k razlagi proce­ sa v določanju determiniranosti samostalnika preko predikativnih črt glagola, kot jih ugotavljamo v ustreznih enakovrednih oziralnih odvisnikih. Samo romanski jeziki v primerjavi s slovanskimi - in se posebej s slovenščino - poznajo možnost, da se namesto oziralnega odvisnika zatečejo k pretek­ lemu deležniku v funkciji samostalnika. Ena od značilnosti slovenščine, omejevanje rabe trpnika in tako tudi rabe pasivnega deležnika za preteklost kot samostalnika, postavlja tipološko pregrado, ki ostro loči slovansko družino jezikov od romanske, tako kot drugačna fleksija samostalnika, analitič­ na ali sintetična, razvoj perifrastičnih glagolskih oblik in raba pomožnika "avere". Obravnava ključnega elementa, kjer je merilo za presojo opozicija 'kategorija člena'/trpnik' upošteva tudi sisteme v slovanskih jezikih na Balkanu in tiste v slovenskih narečjih; metodološko temelji na teoriji vzorcev in ima zmeraj pred očmi semantično-pragmatično perspektivo, iz katere naj bi izhajali, tako se vsaj zdi, tudi oblikoslovno-skladenjski jezikovni pojavi