Analysis of humor in british stand up comedies

Stand up komedija postaja v zadnjem času vedno bolj priljubljena oblika zabave. Zametke stand up komedije najdemo v humornih predavanjih Marka Twaina v 19. stoletju. Kot oblika žanra, ki ga poznamo danes, pa se je stand up komedija pojavila v 80. letih prejšnjega stoletja. O njej je bilo narejenih malo raziskav, saj je relativno nov žanr. Namen magistrske naloge je raziskati značilnosti humorja v britanski stand up komediji. Cilj teoretičnega dela je pregledati in zbrati relevantne razprave in spoznanja o humorju. V tem delu je najprej podana definicija humorja, nato pa so naštete različne teorije humorja ter merila humorja oziroma kaj izzove smeh pri ljudeh. V teoretičnem delu so obravnavane značilnosti britanskega humorja in značilnosti stand-up komedije. Empirični del naloge vključuje analizo treh britanskih stand up komedij. Na listi stotih najbolj smešnih britanskih in irskih komikov so bili izbrani naslednji trije komiki: Jack Whitehall, Ricky Gervais in Jimmy Carr. Stand up komedije izbranih komikov so dostopne na spletni strani Netflix.com. Izbrane stand up komedije so bile analizirane od začetka do približno štiridesete minute, kar skupaj nanese približno dve uri gradiva. Zbrana teoretična izhodišča o britanskem humorju in predstavljena klasifikacija šal služijo kot izhodišče za analizo. Teoretična spoznanja so bila oblikovana v pet značilnosti: tip, skozi katerega se šala realizira (kratke šale v nasprotju z daljšimi šalami)šale, ki imajo tarčo posmeha in teorija večvrednostibesedne igre in teorija neskladnostišale s tabu temami in teorija sprostitvein črni humor. Besedne igre so nadalje razdeljene na dve podskupini: leksikalna dvoumnost in pragmatična dvoumnost. Namen analize je bil preveriti pogostost pojavljanja naštetih petih značilnosti. Rezultati analize izbranih značilnosti so pokazali razlike v tipu, skozi katerega so šale realizirane: nastopa Jacka Whitehalla in Rickyja Gervaisa sta v glavnem oblikovana na podlaga daljših šal, čeprav je tudi pri njima opaziti nekaj primerov krajših šal. Stand up komedija Jimmyja Carrja je sestavljena iz številnih krajših šal (v ang. »canned jokes«) v obliki vprašanj in odgovorov oziroma kratkih trditev. Take šale imenujemo tudi šale z vnaprej določenim vzorcem, saj z njimi dosežemo humorni učinek neodvisno od ostalega konteksta. V teoretičnem delu magistrskega dela je črni humor predstavljen kot ena izmed najpogostejših tem britanskega humorja. Rezultati analize so to predpostavko potrdili, saj se teme črnega humorja najpogosteje pojavijo pri vseh treh stand up komedijah. Grozljive teme črnega humorja, uporabljene v izbranih stand up komedijah, so: spolna zloraba otrok, invalidnost, pedofilija, pritlikavost, kronične bolezni, spolno prenosljive bolezni, izkoriščanje otroške delovne sil ipd. Naslednja značilnost, ki je bila preverjana v sklopu analize, je pogostost pojavljanja šal, ki vsebujejo tarčo posmeha, in z njimi povezana teorija večvrednosti. Izmed predstavljenih treh kategorij šal, dva (Jack Whitehall in Ricky Gervais) od treh stand up komikov uporabljata šale s tarčo posmeha najpogosteje kot orodje za dosego humornega učinka. Omenjena komika v svojih nastopih uporabita naslednje teme: nemoralno vedenje Britancev (prekomerno pitje, slabe prehranjevalne navade), ki ga uporabita kot kritiko družbeljudje, ki so polni predsodkovrdečelascislavne osebe in bivanje v Disney hotelu. Ricky Gervais in Jack Whitehall v šalah postavita celo sebe za tarčo posmeha, kar je v teoretičnem delu izpostavljeno kot ena izmed tipičnih značilnosti britanskega humorja. Tretja značilnost, ki je bila preverjana v sklopu analize, je pogostost pojavljanja besednih iger in z njimi povezana teorija neskladnosti. Analiza je pokazala, da lahko le malo primerov humorja Jacka Whitehalla in Rickyja Gervaisa razložimo na podlagi teorije neskladnosti (npr. z enakozvočnicami), medtem ko smo večino humorja Jimmyja Carra razložili na podlagi te teorije, in sicer prevladuje skupina šal naThe purpose of this thesis is to research the use of humour in British stand-up comedies. The goal of the theoretical part is to collect, summarise, and present studies related to the field, while the aim of the empirical part is to discover what methods, strategies, and topics are used by British stand-up comedians to achieve a humorous effect on the audience. The primary data for the analysis consist of three British stand-up show performances (Jack Whitehall – At Large, Ricky Gervais: Humanity, and Jimmy Carr: The Best of Ultimate Gold Greatest Hits), which are available on Netflix.com. The total length of the analysed material accounts for approximately two hours (40 minutes of each show). The evaluated theoretical findings concerned with humour served as a basis for the empirical part. In order to facilitate the search for the typical features of British humour, the theoretical findings were classified into five groups: the type through which a joke is realised (shorter vs longer jokes), jokes attacking a target and Superiority Theory, wordplays and Incongruity Theory, jokes with taboo subjects and Relief Theory, and black humour. Previous researchers have linked British humour with black humour, and black humour topics were most frequent in all the three analysed British stand-up comedies. The most common topics of black comedy are the following: paedophilia, disabled people, children with chronic diseases, third world countries, dwarfism, child labour, and sexually transmitted diseases. The analysis showed that in the cases of Jack Whitehall and Ricky Gervais the largest part of the humour is explained with Superiority Theory and jokes attacking a target, while the largest proportion of humour in the case of Jimmy Carr was explained with wordplay (Incongruity Theory). Finally, there were only a few instances of the jokes in the three British stand-up comedies that can be explained with Relief Theory and taboo subjects