Časovnost, ontologija, dialektika: Hegel proti formalnemu pojmu časa

This article aims to show how the Hegelian concept of time is a strong critique against every notion of the pure form of time or against notions of time as a subjective category of perception, as we can find in Kant. This implies understanding how, for Hegel, the form of time is engendered and modified by contingency, how historical time is the objective space to clarify the dynamic of ontological concepts of time. In this sense, the perspective that this article tries to defend could be understood as a critique of every lecture that sustains the necessitarist and teleological character of the Hegelian philosophy of history.V tem članku avtor pokaže, da je heglovski pojem časa odločna kritika vsakega pojma čiste forme časa oziroma pojmov časa kot subjektivne kategorije zaznavanja, kot jih najdemo pri Kantu. Taka zastavitev nalaga razumevanje Heglovega pojmovanja časa kot nečesa, kar se poraja in spreminja kontingentno, razumevanje zgodovinskega časa pa kot objektivnega prostora, ki pojasni dinamiko ontoloških konceptov časa. V tem oziru je mogoče reči, da si je pričujoči članek dal za nalogo, da kritizira vsako branje, ki ohranja nujnostno ali teleološko naravo heglovske filozofije zgodovine