Nekaj pripomb k razmerju teorija-praksa pri Kantu

Der Beitrag entwickelt zunächst die doppelte Funktion, die der Urteilskraft in der Kantischen Philosophie zufällt, indem sie einerseits den Übergang in der Denkweise nach Prinzipien der Naturbegriffe zur Denkweise nach Prinzipien des Freiheitsbegrifss ermöglicht, und andererseits die spezifische Einheit zwischen der Theorie und der Praxis herstellt. Im zweiten Schritt werden dann einige Implikationen der These analysiert, daß die dritte Kritik jenen Punkt darstelle, an dem die transzendentale Theorie der Sinnlichkeit vollendet wird.Članek razvije najprej dvojno funkcijo, ki jo ima razsodna moč v okviru Kantove filozofije, da namreč na eni strani omogoča prehod v načinu mišljenja v skladu z načeli narave k načinu mišljenja v skladu z načeli svobode, in da na drugi strani vzpostavlja specifično enotnost med teorijo in prakso. V nadaljevanju analizira nekatere implikacije, ki izhajajo iz opredelitve tretje Kritike kot točke, kjer se dovrši transcendentalna teorija čutnosti