Kdo vlada času? Premislek o vlogi konvencionalizma pri merjenju časa

We try to rethink and actualise conventional understanding of time measurement. We discuss historic development of the “ideal” clock - one that measures time most accurately - through the history of natural sciences. We defend thesis that scientific revolution of the seventeenth century marks the essential rupture in the understanding of time measurement. In their late works Johannes Kepler and Galileo Galilei developed a new concept of time, the measure of which does not depend on specially selected particular natural movement (usually it was the rotation of the sky). At that historic moment time became a physical quantity, which is relationally defined by universal mathematical laws of Galilean nature. Time reflects parameter t from equations of mathematical physics as accurately as possible. This change in the concept of time was probably one of the key turns that made modern mathematical physics possible.V članku poskušamo na podlagi zgodovinske analize premisliti in aktualizirati konvencionalistično razumevanje merjenja časa. Obravnavamo razvoj definicije “idealne” ure - to je tiste ure, ki najbolj natančno meri čas - skozi zgodovino naravoslovnih znanosti. Zagovarjamo trditev, da je prišlo z znanstveno revolucijo sedemnajstega stoletja do bistvenega preloma v razumevanju merjenje časa. V svojih poznih delih sta Johannes Kepler in Galileo Galilei postavila novo pojmovanje časa, katerega tek in merjenje nista bila več vezana na posebej odlikovano partikularno gibanje v naravi (običajno je bilo to vrtenje neba). Takrat je čas postal fizikalna količina, ki je določena relacijsko preko univerzalnih matematičnih zakonov galilejske narave, kar pomeni, da čas kar najbolj natančno odraža parameter t iz enačb matematične fizike. Prav ta sprememba pojmovanja časa je bila verjetno eden izmed ključnih obratov, ki so omogočili nastanek matematične fizike oz. novoveške galilejske znanosti