Ponovno odkritje dvoma o ikoni: študija izmišljenega primera iz prestolnice nekdanje sovjetske države

Cilj članka so opredelitev in obravnava radikalnih družbeno-kulturnih pristopov oblikovanja pokrajine v današnjih megamestih znotraj strogega kapitalističnega konteksta ter razpravljanje o njih. V ta namen je v članku teoretično in na primeru preučen prostorski izraz znotraj vsiljenega sodobnega foucaultovskega »stanja znanosti«. V okviru raziskovalne metodologije sta tako sočasno uporabljeni različni hipotezi, ki naj bi premostili vrzel med teoretičnim preučevanjem in stvarnim vidikom arhitekturnega ustvarjanja. Glavna hipoteza temelji na lacanovskem konceptu dvoma. V članku je dvom upoštevan kot chomskyjanska primitivna sila, ki oblikuje vsakršno zamisel ali koncept in lahko pokvari »radikalno imaginacijo« vsake družbe, kot jo v svojih delih opredeljuje Castoriadis. Druga glavna hipoteza temelji na analitični študiji ustvarjanja prostora znotraj strogih političnih in gospodarskih kontekstov, v okviru katere so na primeru nekdanje Sovjetske zveze preučene vrednote kulturne pokrajine v komunističnem in kapitalističnem režimu. Največ pozornosti se posveča Armeniji in zlasti preobrazbi pokrajine v prestolnici Erevan med prehodom iz komunizma v kapitalizem. V članku so najprej podrobno teoretično obravnavani neekonomski dejavniki, na podlagi katerih bi morale kapitalistične države upoštevati potrebe socialno šibkejših družbenih skupin, ki nimajo prostora v današnjih megamestih, nato pa je podrobno predstavljena izvirna zasnova pokrajine v okviru novejšega arhitekturnega natečaja, ki ga tu razumemo kot sodobno foucaultovsko »stanje znanosti«. Glavni cilj predstavljene arhitekturne zasnove je izpolnitev razpisnih pogojev in pri tem združitev vsiljene podobe globalnega kapitalizma z lokalnimi prvinami. Pri tem naj bi se oblikovala foucaultovska heterotopija, in sicer tako, da se različnim družbeno-kulturnim identitetam omogoči, da razpravljajo o predlagani ikonični prostorski podobi, jo izpodbijajo ali vanjo podvomijo. Avtorja v članku ponudita nov pristop h konceptu dvoma, ki ga obravnavata kot pozitivno prvino »arhitekturne prakse«, in predlagata njegovo stalno prisotnost v idejni razsežnosti arhitekture