Dostojanstvo, anomija... in prihodnost človekovih pravic

V razpravi o prihodnosti Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) avtor obravnava »preliminarno« vprašanje, kaj so človekove pravice in kaj je njihova narava oziroma substanca. Sodišča zadnje instance, kot je tudi ESČP, obravnavajo zgolj primere, ki se dotikajo najbolj temeljnih ustavnih in človekovih pravic in ki zato zahtevajo neko vrsto meril temeljnosti; nekatera ustavna sodišča jih namreč utemeljujejo na konceptu človeškega dostojanstva, katerega opredeljevanje pa je enako izmuzljivo. Avtor v odgovor osvetli »protopravno« vprašanje, kaj opredeljuje družbeno in moralno naravo človeških bitij. Predmet prava je po njegovem homo juridicus, ki ni sprejel le svojih pravic, ampak predvsem svoje človeške dolžnosti in v ojdipskem procesu ponotranjil moralne meje, ki jih nalagata Zakon oziroma Beseda v lacanovskem smislu. Avtor opozori na s tem povezan pojav endemične in globalne anomije ter sklene, da je prihodnost »prevlade pravice« in s tem tudi ESČP zato odvisna od kompleksnih civilizacijskih in kulturnih procesov.In his discussion on the future of the European Court of Human Rights the author explicates the preliminary question of human rights: their definition, nature and substance. The courts of last resort such as the European Court only deal with those cases that touch on the most basic constitutional and human rights and therefore require some kind of fundamentality criteria; some constitutional courts define these rights by means of an equally elusive concept of human dignity. In response, the author elucidates a protolegal question of what defines the social and moral nature of a human being. In his view, the subject of law, Homo Juridicus, is not someone who has only accepted his rights but first and foremost someone who, through the process of oedipalisation, has adopted his human duties and assimilated moral limits imposed by the Law or the Word in the Lacanian sense. The author describes the related phenomenon of endemic and global anomie, concluding that the future of the ‘prevalence of justice’ and by implication of the European Court depends on complex civilizational and cultural processes