Govor v sodobnem slovenskem romanu

Raziskava sodobnega slovenskega romana zadnjih let (1990-2015) je pokazala, da se je delež govora v njem povečal zaradi več razlogov; najpogostejši je težnja po mimetičnosti in razlikovalnosti govora kot sredstva karakterizacije, prisotna pa je tudi težnja po posodobitvi in deavtomatizaciji pripovedi. Prvo težnjo sem analizirala v romanu Čefurji raus Gorana Vojnovića, drugo pa v romanu Da me je strah? Maruše Krese. Prvi roman je primer tradicionalnega vnosa monologa in dialoga, dialogi pa so v smislu scenarizacije napisani kot prizori, drugi pa je v prepletu monologa, dialoga, notranjega monologa in doživljenega govora znatno bolj sodoben in zapleten - prav sinkretičnost njegovih govornih tehnik se z večperspektivnostjo odpira inovativni družbeni kritiki