Fonem /v/ v slovenskem govorjenem knjižnem jeziku

Fonem /v/ je najbolj varianten in normativno (pravorečno) težaven fonem v govorjenem knjižnem jeziku, zaradi njegovih mnogih variant pa je (bila) vprašljiva tudi fonološka razvrstitev posameznih variant in fonema v celoti. Toporišič ga uvršča med zvočnike s tremi soglasniškimi variantami: [v] (osnovna), zveneči [w] in nezveneči [v!], in polsamoglasniški [-v!]; dvoustični predsoglasniški varianti [w] in [v!] imata v počasnem govoru še u-jevsko dvojico, tj. zložni u. Srebot Rejec pa na podlagi tudi instrumentalnih raziskav opredeljuje varianti [v!] in [w] v vsakem govoru kot u-jevski; v vzglasnem položaju pred likvidoma /r/ in /l/ se zavzema za zobnoustnični izgovor. - Na podlagi akustične analize sodobnih in "živih" radijskih besedil lahko variatni [v!] in [w] uvrstimo med samoglasniške, tj. u-jevske variante (zložne in nezložne). Poseben pravorečni problem pa ostaja vzglasni zobnoustnični izgovor pred likvidoma [vl-, vr-] in izgovor predloga [v]