Sodobni slovenski roman na gledališkem odru (Filio ni doma, Katarina, pav in jezuit ter Čefurji raus!)

Sodobni slovenski roman se v primerjavi z besedili slovenske realistične klasike ter s tujimi romanesknimi teksti pojavlja na gledaliških odrih razmeroma redko. Njegove uprizoritve so najpogostejše v okviru dramskega gledališča, čeprav so romani, predvsem tisti z modernističnimi značilnostmi, pogosto gradivo za postdramske gledališke oblike (oboji zavračajo fabulo). Bolj kot od vrste in značilnosti romanesknega besedila je način prirejanja odvisen od tipa prireditelja (pisatelj ali režiser). Različne prvine dramatičnosti in performativnosti morda naredijo roman privlačnejši za prirejanje, niso pa same po sebi dovolj za kakovostno dramatizacijo oziroma uprizoritev. Dramski tekst, ki nastane v procesu dramatizacije, pomeni tako kot vsa dramska besedila le izhodišče za različna režiserska branja