Sledenje bolnikov z rakom

Rak postaja najpogostejša bolezen in tudi najpogostejši vzrok smrti sodobnega človeka. Breme te bolezni se iz leta v leto povečuje. Na račun zgodnjega odkrivanja in učinkovitejšega ter varnejšega zdravljenja pa se izboljšuje tudi preživetje bolnikov z rakom. To povzroča strmo naraščanje števila preživelih od raka, tako da v razvitem svetu predstavljajo okrog 3 % celotne populacije. Preživeli od raka potrebujejo skrbno spremljanje zdravstvenega stanja tudi po končanem onkološkem zdravljenju. Ne sledimo jih le zaradi nevarnosti ponovitve bolezni (lokoregionalne ali oddaljene), temveč tudi zaradi poznih posledic in neželenih učinkov zdravljenja (fizičnih, psihičnih, socialnih) ter povečanega tveganja zbolevanja za drugimi (sekundarnimi) raki. Ozavestiti jih je treba o zdravem načina življenja in zgodnjem odkrivanju sekundarnih rakov ter tudi o poznih posledicah zdravljenja. Za nekatere vrste raka, ki so dedno pogojene, so na voljo metode genetskega testiranja, predvsem pa je bolnike in svojce treba poučiti o presejalnih metodah (npr. mamografija, kolonoskopija). Preživeli od raka tudi pogosteje od ostale populacije zbolevajo za drugimi, nemalignimi obolenji. Ob vse večjem številu preživelih od raka in v času, ko rak postaja kronična bolezen, je nujno, da se v celostno oskrbo poleg onkologa in družinskega zdravnika vključijo tudi strokovnjaki drugih specialnosti, npr. visoko izobražene medicinske sestre, usmerjene v onkologijo, in psihologi