Namen tega dela je potrditi ali ovreči hipotezo, da je kristjan pri svojem moralnem delovanju razpet med svobodo in dolžnostjo. Da je po eni strani deležen avtonomije, ki je dana od Boga, in ga ta ista avtonomija vrača nazaj k Njemu kot poslednjemu smotru. Hkrati mu nasproti prihaja avtoriteta, ki mu pomaga rasti in ta smoter tudi uresničiti. V mislih moramo imeti avtoriteto samega Boga, ki se kaže po razodetju, ki se kaže po spoznanju razuma in delovanju vesti, ki mu razodevata zakon, ki si ga ne postavlja sam. Nasproti mu prihaja avtoriteta cerkvenega učiteljstva. Izpostaviti je treba poslanstvo Cerkve, da pomaga človeku rasti in uresničiti svobodo, ki je danes tako pogosto zlorabljena. Vse to si bomo pogledali skozi jasno besedo Štefana ...