Italijanščina kot tuji jezik na področju gostinsko-turistične stroke – preučitev ustreznosti besedil in nalog v učnih gradivih ter predlogi

V prispevku analiziramo jezikovne vsebine in tipologijo nalog oziroma dejavnosti za razvijanje učenčeve (ustne) komunikacijske spretnosti v razpoložljivih strokovnih učbeniških gradivih za gostinstvo in turizem, ki so nastali v slovenskem prostoru v zadnjih nekaj letih. Sprašujemo se, v kolikšni meri in s pomočjo kakšnih nalog in dejavnosti lahko učenec razvija ustno sporazumevanje, predvsem pa, kakšna je njihova vsebina. Preučujemo tudi, kolikšna je prisotnost avtentičnega gradiva in nalog za urjenje produktivnih in receptivnih zmožnosti, ter v kolikšni meri je v gradivih strokovna terminologija integrirana v razlago s primeri in v utrjevanje najpomembnejših slovničnih struktur. Zanima nas torej, v kolikšni meri naloge v gradivih učenca usmerjajo in pripravljajo na samostojno komuniciranje v različnih poklicnih situacijah. V raziskavi ugotavljamo, da so analizirana učna gradiva večinoma osnovana na komunikacijskem pristopu in da učence spodbujajo k ustnemu izražanju, hkrati pa ugotavljamo tudi, da je delež nalog, ob katerih učenci vadijo uporabo sporazumevalnih vzorcev in jezikovnih struktur v kontekstu zaposlenega v gostinsko turistični stroki, prenizek. Zato predlagamo, da se v učnih gradivih posveti več pozornosti sporočanjskim položajem zaposlenega v turistično-gostinski stroki in ne predvsem gostu oz. uporabniku turistično-gostinskih storitev. Ugotavljamo tudi, da bi se v učbenike moralo umestiti več avtentičnega gradiva, saj je najboljše izhodišče za spoznavanje, razumevanje in urjenje samostojne rabe ključne strokovne terminologije. Nenazadnje: tudi slovnične vaje vsebujejo predvsem splošni jezik, namesto da bi v urjenje slovnice vključili vsebine, ki so dejansko povezane z gostinsko in turistično stroko